O tem, katere so najbolj pogoste napake in kako se v prihodnje izogniti napakam, ki lastnikom povzročajo ogromno slabe volje in dodatnih stroškov, smo se pogovarjali s projektantom Edom Bahčem iz Polzele, ki ima na seznamu več kot 200 uspešno izvedenih projektov strojnih instalacij v zasebnih ter poslovnih in javnih objektih po Sloveniji.

Tako pri obnovah kot pri gradnji hiš je najpomembnejše, da investitor poskrbi za dober projekt, v katerem so natančni podatki o izolaciji fasade in podstrešja, o kakovosti stavbnega pohištva in seveda tudi o prezračevanju. Prav tako mora projektant vedeti za želje posameznega investitorja. Zelo pomembne so tudi informacije o tem, kakšne so naravne možnosti v okolici predvidene lokacije za optimalno načrtovanje ogrevalnega sistema. Na osnovi teh in morda še kakšnih drugih podatkov lahko projektant strojnih instalacij izdela dober projekt za izvedbo ogrevanja, prezračevanja in tudi hlajenja.

Sogovornik ob tem ugotavlja, da lastniki naredijo največ napak, ker se obnove ali gradnje lotevajo brez natančnih izračunov ali pa se naložbe lotijo brez pravega vrstnega reda – ko na primer najprej zamenjajo ogrevalni sistem, se nato lotijo zamenjave oken, potem pa gredo na izolacijo fasade in podstrešja. Tak pristop je po prepričanju našega sogovornika povsem zgrešen, saj v takih primerih, ponavadi na priporočilo izvajalca ali prodajalca ogrevalnih sistemov, vgradijo precej močnejše ogrevalne sisteme, kot bi jih, če bi se naložbe lotili na prej omenjeni način. S tem se povečajo investicijski stroški, predvsem pa so bistveno višji vsakoletni stroški ogrevanja. Take napake je po izkušnjah našega sogovornika pozneje zelo težko odpraviti oziroma je to povezano z dodatnimi stroški, ki bremenijo celotno naložbo.

Ob tem je sogovornik dejal, da morajo biti investitorji novih in obstoječih objektov še posebno pozorni na prezračevanje. Dobra toplotna izolacija in močno zatesnjena okna namreč zahtevajo tudi prisilni sistem prezračevanja. Brez tega v objektu ni dovolj zraka, zato Bahč svetuje, naj ne pozabijo na prezračevanje. Če na to pozabijo, morajo namreč zrak dovajati z dodatnim prezračevanjem, s čimer izgubljajo toploto, s tem pa se povečajo tudi stroški ogrevanja. Z dobro zasnovanim prezračevalnim sistemom z rekuperacijo oziroma izrabo odpadne toplote lahko bistveno znižajo stroške za energijo in povečajo bivalno ugodje v hiši.

Ne pozabite na izolacijo pod hišo

Na osnovi navedenih parametrov lahko projektant pripravi izračun za dimenzioniranje ogrevalnega sistema. Pri varčnih oziroma nizkoenergijskih hišah lastniki v zadnjem času najpogosteje vgrajujejo toplotne črpalke v kombinaciji z zemeljskim kolektorjem ali vrtino (geosondo), iz katere pridobijo tako imenovani primarni vir energije. Take povezave so tudi po njegovem prepričanju najbolj optimalne, vendar lastniki pri tem delajo precej napak, ko se projekta lotijo brez izračunov ali ko upoštevajo kar mnenja izvajalca. Tako se pogosto dogaja, da kupijo »predimenzionirano« toplotno črpalko, ki je povrhu še dvomljive kakovosti. Za dobro izolirano hišo je po izkušnjah našega sogovornika povsem dovolj toplotna črpalka z močjo 10, 11 ali 12 kilovatov. Od tega sta odvisna tudi velikost in število vrtin oziroma dolžina zemeljskega kolektorja. Pri tem nas je posebej opozoril na pogoste napake pri novogradnjah, ko lastniki pozabijo ali sploh ne razmišljajo o talni izolaciji, vendar so te pri pasivnih in nizkoenergijskih hišah nujne, če nočemo, da nam toplota uhaja v tla. Učinek je približno tak, kot če bi v plašču in oviti s šalom stali na tleh bosi in brez nogavic..

Pri vrtinah sogovornik meni, da je za povprečno veliko slovensko hišo (okoli 150 kvadratnih metrov), ki je izvedena po projektu, povsem dovolj ena ali dve vrtini (odvisno od izračuna), globine od 70 do 12 metrov. Stroški za dve vrtini se gibljejo tja do 12.000 evrov. Cena je za marsikoga (pre)visoka, vendar moramo po sogovornikovem mnenju na to gledati nekoliko bolj kompleksno. Vodo iz vrtine pozimi uporabljamo (v povezavi s toplotno črpalko) za ogrevanje, poleti pa za hlajenje. Poleg tega iz tega vira ogrevamo tudi sanitarno vodo, kar pomeni, da ne potrebujemo sončnih kolektorjev. Če upoštevamo vse to, se po sogovornikovih besedah naložba povrne v šestih do sedmih letih.

Pri polaganju zemeljskega kolektorja velja pravilo, naj bo dolžina položenih cevi vsaj dvakrat daljša od površine hiše. Po sogovornikovih izkušnjah je za naše podnebne razmere najbolj primerna globina od 150 do 180 cm. Priporoča vodoravno (ne navpično) polaganje cevi. Zakopljemo ga pod površino, kjer ni sadnih dreves ali vrta, ampak je najbolje, če raste samo trava. Prav tako ga ne priporoča pod dovoznimi in drugimi potmi, ki so preplastene z asfaltom ali betonom. Lahko pa je pod površinami, na katerih so položene kocke oziroma druge vrste tlakovcev, kjer voda lahko pronica v globino. Površine nad zemeljskim kolektorjem namreč po Bahčevem prepričanju ne smejo biti povsem suhe, ampak vlažne. Pri obstoječih hišah je vgradnja zemeljskega kolektorja nekoliko težja, zato svetuje, da zemljo odkopavamo po pasovih. Najprej odkopljemo en pas in položimo cevi v tla, potem pas zasujemo in skopljemo nov pas in tako naprej.

Najbolj priporočljiva kombinacija v povezavi z zemeljskim kolektorjem ali vrtino v kombinaciji s toplotno črpalko je seveda talno ali stensko ogrevanje prostorov, saj na ta način dosežemo najbolj optimalne rezultate tudi pri poletnem »hlajenju«, ko se po istih ceveh pretaka hladna voda in tako hladi prostore. Priporočljivo je tudi stensko ogrevanje, vendar so pri tem pogosto težava premajhne površine, pod katerimi bi bile speljane cevi. Na mestih, kjer so okna, vrata, omare ali drugi predmeti, ne morejo biti v steno položene cevi, zato je stensko ogrevanje nekoliko manj uporabno, sicer pa po Bahčevih besedah ni kakšne bistvene razlike.

Pazljivo pri podtalnici

Nekateri kot vir primarne energije uporabljajo tudi podtalnico, vendar moramo biti pri izrabi te še posebno pozorni. Pri nepravilnem izkoriščanju lahko pride do pomanjkanja ali celo presahnitve vodnega vira, če jo odvzemamo na takih mestih, da ni novega dotoka. Pri tem pa lahko pride do posedanja terena in s tem tudi hiše, zato Bahč svetuje, da pred odločitvijo lastniki temeljito preučijo teren.

Sicer pa je za investitorja najbolje, da si skupaj s projektantom ogledata hišo in lokacijo okoli nje ter se potem, tudi v skladu z željami in možnostmi lastnika, dogovorita za najbolj optimalno rešitev. Glede na dolgotrajne izkušnje našega sogovornika je najbolj optimalna kombinacija toplotne črpalke in zemeljskega kolektorja oziroma vrtine, na željo investitorja pa se lahko vgradijo tudi drugi sistemi ogrevanja. Vendar ob tem sogovornik tistim lastnikom, ki želijo ogrevati na zemeljski plin, svetuje, da si kupijo kondenzacijsko peč, tistim, ki so lastniki gozda oziroma je v neposredni bližini veliko lesne biomase, pa priporoča ogrevanje na biomaso in manj na pelete, ker se za njihovo proizvodnjo porabi veliko primarne energije.

Prikrajšani za državne spodbude

Pri svojem delu v zadnjem času opaža, da se investitorji vse bolj zanimajo za pridobitev nepovratnih finančnih spodbud ali za pridobitev ugodnega posojila pri Eko skladu. Sam ima s tem kar nekaj izkušenj in je pripravil že kar nekaj projektov, na osnovi katerih so potem občani pridobili nepovratna sredstva. Ko so začeli dodeljevati nepovratne spodbude za občane, je bilo kar nekaj težav, zdaj pa so si tudi projektanti pridobili izkušnje in je tudi za njih precej lažje. Ob tem pa sogovornik ni pozabil omeniti težav, s katerimi se srečujejo projektanti in seveda tudi naročniki. Po pravilih Inženirske zbornice Slovenije projektant naročniku ne sme svetovati, katerega izvajalca ali ogrevalni sistem naj vgradi v svojo hišo.

To se mu zdi povsem neživljenjsko, saj kot projektant odgovarja za to, kar je naredil, in mora torej natančno poznati tako naprave, ki jih lastniki vgradijo, kot tudi izvajalca. Kako naj v nasprotnem primeru odgovarja za svoj projekt? Tem neživljenjskim pravilom pa se tako on kot tudi drugi poskušajo nekako prilagoditi in svojim naročnikom kljub temu namignejo, s katerimi izvajalci in tudi s proizvajalci imajo dobre izkušnje in s katerimi ne. Izvajalcev in opreme, ki jih ne poznajo in z njimi nimajo izkušenj, zato ne morejo priporočati, niti ne morejo odgovarjati za morebitne težave, ki bi se lahko pojavile.

Izkušnje, ki jih ima s pridobivanjem nepovratnih spodbud, so kar dobre, denar, ki ga investitorji prejmejo od države, pa je zelo koristno uporabljen. Opozoril pa je, da je sistem pisan na kožo predvsem tistim skupinam, ki imajo denar, da lahko izvedejo celotno sanacijo ali kupijo novo hišo. Tisti graditelji, ki nimajo denarja, da bi se lahko lotili sanacije ali gradnje na način, kot to predpisujejo na Eko skladu, žal ne morejo priti do državnih spodbud, čeprav bi jih v bistvu najbolj potrebovali. Zato odgovornim predlaga v razmislek, da bi v prihodnje več pozornosti posvetili tudi njim. Če namreč država želi, da bomo v prihodnje vsi skupaj nekaj prihranili in ohranili okolje, bi morala tudi tistim državljanom, ki z velikimi težavami gradijo svoje domove več let, omogočiti, da lahko tudi oni pridobijo nepovratne spodbude. Bahč je prepričan, da pri tem sploh ne bi bilo velikih težav. Tisti, ki želijo vgraditi izolacijo, morajo namreč v trgovini kupiti izolacijske materiale in ob tem dobijo račun. Da so izolacijo vgradili v hišo, pa tudi ni problem dokazati, zato tu ne vidi večjih težav. Bi pa zagotovo država s tem državljanom zelo olajšala delo in tudi njih spodbudila, da poskrbijo za manjšo porabo energije.