Domači mojster

Ko prvič ščitimo nov les, se splača potruditi. Če bomo upoštevali vse dejavnike, ki odločilno vplivajo na njegovo zaščito, bomo imeli kasneje manj dela. Za vzdrževanje ustrezne zaščite lesa bo dovolj samo osvežilni premaz približno vsako drugo leto. Prvi korak je izbira kakovostnega lesa. Ta naj bo, če je le mogoče, prvega kakovostnega razreda. To pomeni, da je bil sekan v pravem letnem času (pozimi, ko drevo počiva in zato v lesu ni veliko sokov), pravilno sušen, rezan in obdelan. Pri elementih, ki so vremenu zelo izpostavljeni, moramo zagotoviti konstrukcijsko zaščito lesa. Poskrbeti torej moramo, da na lesu ne zastaja voda, da ni v stiku z zemljo in da so prečni oziroma čelni rezi na njem dodatno zaščiteni (kemično ali mehansko, na primer z nadstreški).

Nato izberemo ustrezen premaz oziroma kombinacijo premazov. Impregnacija bo les preventivno zaščitila pred napadom škodljivcev, lazura oziroma pokrivna barva pa ga bo dekorativno obarvala in zaščitila pred vremenskimi vplivi. Pred premazovanjem moramo skrbno prebrati navodila na embalaži, saj vsebujejo kratek in jedrnat opis načina dela, ki bo zagotovil optimalne rezultate. Preverimo, ali je površina lesa suha, obrušena in odprašena, nato pa lahko leseni element premažemo. Za uspešno zaščito lesa so pomembni tudi vremenski pogoji v času premazovanja.

Korak naprej

Proizvajalci barv, kot na primer Belinka, priporočajo posebej skrbno pripravo lesa in prvo barvanje. Premaz se mora čim bolj vpiti v les. Pogoj za to je določena gladkost in suhost lesa. Pri bolj zahtevnih impregniranjih priporočamo potapljanje lesa v premaz za več ur, saj bo premaz s pomočjo osmoze samo tako prodrl globlje v les. Po temeljiti osušitvi so nujni zaščitni premazi.

A kaj storiti v ekstremnih primerih? Smrekov steber, ki ga zabijemo v zemljo, bo najkasneje v dveh letih popolnoma zgnil. To pomeni, da je treba les dvigniti nad površino zemlje. Za ekstremno obremenjene lesene dele strokovnjaki priporočajo globinsko impregnacijo. Ta je primerna za različne bolj obremenjene ograje, uporabljamo pa jo predvsem pri zaščiti lesenega stavbnega pohištva.

Bistvo sredstva za globinsko impregnacijo je, da ima visoko viskoznost in se dobro vpije v les. Praviloma zaščitna sredstva vsebujejo tudi anorganske soli, ki se fiksirajo v les in jih po določenem času dež ne izpere. Impregnacije izvajajo v impregnacijskih bazenih, v katere 24 ur namakajo lesene dele, potem pa jih s pomočjo črpalk izpraznijo. Tako premaz počasi odteče z dela, ki ga želimo zaščititi, in se tam tudi deloma posuši. Pred montažo sta potrebna daljše sušenje v zračnem in pred vremenskimi vplivi zaščitenem prostoru in dodatna zaščita s primernimi premazi.

Impregnacija v kotlih

Z impregnacijo lesa v kotlih pod pritiskom dosežemo zelo dobro zaščito. Les v kotlih najprej izpostavimo pritisku, tako da se odprejo lesne celice. Nato v kotel dodamo kemično zaščito, to je vodno raztopino anorganskih snovi. S povišanjem pritiska na 8 do 10 atmosfer dosežemo boljše vpijanje anorganskih snovi v les. Kasneje se organske snovi v zaščitnem sredstvu v procesu fiksiranja vežejo na les, ga trajno zaščitijo in se ne izpirajo.

Termična obdelava

Najbolj zahtevna in vrhunska zaščita lesa je njegova termična obdelava. Tako obdelane deske uporabljamo za fasade. Praviloma uporabljamo les iglavcev in ne tropski les. Žal nekateri arhitekti delajo napake in na lesene fasade vgrajujejo tropski les, ki po določenem času izgubi vso svojo lepoto, stavba z leseno fasado pa je videti kot stara propadajoča šupa.

Za zunanje talne obloge je najprimernejši tropski les. Bistvo njegove trajnosti je stalna vlažnost, pri čemer zaščita ni potrebna. Les za fasade je izpostavljen največjim obremenitvam. Lesene obloge termično obdelamo, in sicer pri različnih temperaturah glede na pričakovane pogoje uporabe. Gre za temperature nad 200 stopinj Celzija. Termično obdelan les moramo kasneje dodatno zaščititi z lazurnimi ali prekrivnimi barvami. Poznamo tri stopnje termične obdelave lesa. Pri prvi stopnji naj les dežju ne bi bil izpostavljen, pri drugi stopnji predvidevamo občasno, pri tretji pa večjo izpostavljenost. Vse tri stopnje ne predvidevajo stika z zemljo, ki je za les »smrtonosna«. Pri vsaki vgradnji ne smemo pozabiti na zračni medprostor med lesenim elementom in spodnjo nosilno površino.

Termično obdelan les je dolgo obstojen, in to brez dodatnih zaščitnih premazov, vendar pod vplivom vremena oziroma UV-žarkov potemni in na površini razpoka, tako da lahko pride do razvoja alg. Zato ga je treba dodatno zaščititi. Pigmentirani premazi les zaščitijo pred UV-žarki in sivenjem, zato ohrani naravni videz. Najpogosteje za zaščito uporabljamo lak lazure z rjavimi pigmenti, ki se najbolj približajo barvi termolesa. Po obdelavi je les nekoliko temnejši. Nadaljnje vzdrževanje je odvisno od vrste uporabljenega zaščitnega sredstva. Priporočljiva je obdelava pred vgradnjo in takoj po njej. Potek vsake obdelave je odvisen od proizvajalca in vrste premaznega sredstva. Predvsem pa je treba upoštevati navodila (število nanosov, vrsta nanosa, pogoji pri obdelavi, predhodna obdelava itd.).

Vse povedano še ne pomeni, da je treba ves les termično ali globinsko zaščititi, nadaljnje vzdrževanje pa ni več potrebno. Pri izbiri vrste prvega impregnacijskega premaza ali stopnje zaščite moramo preveriti tudi stroške. V mislih imam tako stroške za osnovno zaščito kot tudi stroške vzdrževanja, ki je za trajnost lesa bistvenega pomena. Konstrukcijsko dobro zaščitena lesena ograja (dovolj so že pravilni rezi) bo ob rednem vzdrževanju zdržala leta in leta. Redno vzdrževanje? S čopičem seveda.