Nizke subvencije, nepotrebni birokratski postopki, protiargumenti okoljevarstvenikov in zaviranje s strani dobaviteljev fosilnih goriv so le nekateri izviri oviranja širjenja obnovljivih virov energije – energije sonca, vode, vetra, geotermalne energije in biomase. Kot bomo videli, je slednja v Sloveniji zaradi težav s kmetijskimi površinami še posebno zanimiva. Izognimo se ugotavljanju razlogov za današnje stanje in se najprej konkretneje posvetimo pomenu izgradnje bioplinskih elektrarn, ki ga imajo za okolje in domače gospodarstvo.

Proizvodnja električne energije in varovanje okolja

Bioplin je zmes plinov, ki nastaja ob anaerobnem vrenju živalskih odpadkov in biomase. Dodajanje rastlinske biomase s polj je bistveno – posevki, ostanki s polj in travnikov skrbijo za pravo ekonomičnost bioplinske naprave, saj samo uporaba živalskih odpadkov ne proizvede dovolj bioplina. Kot zanimivost nekaj številk: iz goveje gnojevke se v povprečju ustvari 345 kubičnih metrov bioplina iz tone suhe snovi, iz prašičje že 447, iz tone koruzne silaže pa bioplinske naprave pridobijo kar 600 kubičnih metrov bioplina.

Bioplinske elektrarne mešanico plinov pretvarjajo v električno energijo, pri celotnem procesu pa sta stranski produkt tudi toplotna energija in kakovostno gnojilo. Ravno stranski produkti so morda bistveni razlogi za pomembno vlogo bioplina na podeželju. Gnojilo, ki nastaja ob delovanju bioplinskih naprav, je visokokakovostno in primerljivo s komercialnimi gnojili, pri čemer ima manj izrazit gnoj kot gnojevka, ne škodi podtalnici in ne zapira prepustnosti zemlje. Toplotna energija se lahko uporablja za zimsko ogrevanje rastlinjakov ali stanovanjskih hiš, poleti pa za sušenje visokokakovostne krme, ki zahteva posebne pogoje.

Tu pa pridemo do reševanja dalj časa trajajočega problema – propadanja podeželja. Bioplinske elektrarne omogočajo oživitev podeželja, saj spodbujajo kmete, da nadaljujejo oziroma razširijo svojo dejavnost. To ne velja zgolj za velike živinorejce, temveč tudi manjše kmetije, saj izgradnja bioplinske elektrarne predstavlja novo pridobitno dejavnost kmeta in s tem boljšo ekonomiko gospodarjenja. Tudi ob povečanju števila glav živine na farmah se neprijetni vonj gnojevke v okolici zmanjša, saj fermentacija poteka v zaprtih prostorih. Ugotovili smo torej, da bioplinske elektrarne oživljajo podeželje, zmanjšujejo energetsko odvisnost, uveljavljajo položaj države kot spodbujevalke napredne in ekološke tehnologije. Kje se zgodba ustavi?

Blede spodbude države

Zadržani so seveda slovenski uvozniki fosilnih goriv, saj domača proizvodnja energije zmanjšuje njihov dobiček. Kljub energetsko-podnebnemu paketu Evropske unije, ki predvideva rast deleža obnovljivih virov energije na 25 odstotkov (z današnjih 16 odstotkov) v desetih letih, slovenska zakonodaja v bistvu ne spodbuja te panoge. Za namestitev sončne elektrarne na streho objekta se zahteva gradbeno dovoljenje, subvencije za pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov pa so ene najnižjih v Evropi. V Sloveniji obratuje malo bioplinskih elektrarn, ne več kot 15.

Kmetijsko-gospodarska zbornica Slovenije je letos izdala analizo kmetijskega potenciala za proizvodnjo bioplina v Sloveniji, po kateri bi ob zelo slabem izkoriščanju potenciala kmetijskih površin lahko postavili za 86 megavatov bioplinskih elektrarn, v najboljšem primeru pa za dobrih 147 megavatov oziroma več kot 300 gospodinjstev. Če ob teh podatkih pomislimo še na doprinos bioplinskih naprav h kmetijstvu, okolju in podeželju nasploh, je jasno nekaj – potencial, ki ne sme ostati neizkoriščen.