Dobava materiala in gradnja ter obnova oziroma popravila stanovanj, ki niso del socialne politike, se obdavčujejo po splošni, 20-odstotni davčni stopnji davka na dodano vrednost. Kaj to pomeni v praksi? Kaj se šteje za stanovanjski objekt, ki je del socialne politike države, in kaj ne?

V Sloveniji

Opredelitev, kaj je stanovanjski objekt, ki je del socialne politike države, je zapisana v predpisih in pravilnikih vsake posamezne države članice EU, saj to dopušča evropska zakonodaja, ki posebnih določb v tej smeri ne podaja. V Sloveniji se kot del socialne politike štejejo tista stanovanja, ki so namenjena za trajno bivanje (kar ne velja za poslovne objekte, delavnice, proizvodne obrate...) in katerih površina ne presega 120 kvadratnih metrov v večstanovanjskih hišah oziroma blokih ter 250 kvadratnih metrov bivalne površine v individualnih stanovanjskih hišah.

Če so stanovanja, ki so del socialne politike, sestavni del poslovnih stavb oziroma so locirana v objektih, ki se sicer uporabljajo tudi v poslovne namene, se nižja 8,5-odstotna stopnja DDV uporabi le v pripadajočem deležu. Način določitve uporabne površine je razviden iz metodološkega navodila »Razvrstitev vrste prostorov glede na namen uporabe«, objavljenega na spletnih straneh Geodetske uprave Republike Slovenije.

Ob tem je treba poudariti, da se nižja davčna stopnja obračunava tudi ob obnovi in popravilu stanovanjskih objektov, ki niso del socialne politike, kadar so zaračunani neposredno investitorju. Kot pravijo na Dursu, ta določba velja ne glede na to, kdo je investitor, oziroma ne glede na to, ali je investitor pravna ali fizična oseba. Pri tem navajajo tudi primer: prodaja oziroma dobava stavbnega pohištva (oken, vrat...) brez vgradnje je obdavčena po splošni 20-odstotni davčni stopnji. Če pa gre za dobavo in vgradnjo stavbnega pohištva, ki se uvršča pod šifro splošne klasifikacije dejavnosti gradbeništvo, je obdavčena po nižji, 8,5-odstotni davčni stopnji ne glede na to, kdo je investitor.

Dva primera

Na Dursu pojasnjujejo, da od 1. januarja letos zgoraj navedeno ne velja več za stanovanja, ki niso del socialne politike. V praksi to pomeni, da se namesto nižje (8,5-odstotne) uporablja višja (20-odstotna) stopnja predvsem v dveh primerih. Prvič, ko gre za novogradnjo stanovanj, in drugič, če vrednost materiala presega 50 odstotkov vrednosti celotne opravljene storitve brez vključenega DDV.

Od 1. januarja so še naprej po nižji davčni stopnji obdavčena dela, povezana z obnovo in popravilom zasebnih stanovanj, razen materiala, ki presega 50 odstotkov vrednosti celotne obnove. Novogradnja stanovanj in dobava materiala za gradnjo, ki ni del socialne politike, sta od zdaj naprej obdavčeni po splošni davčni stopnji.