Povprečni Slovenec ali državljan sveta namreč za kolikor toliko vzdržno življenje na Zemlji v prihodnosti ne bo »smel« v ozračje izpustiti več kot dve toni ogljikovega dioksida, medtem ko ga povprečen Slovenec zdaj izpusti okoli osem ton, Američan, Kanadčan, Avstralec in drugi prebivalci razvitega sveta pa tudi do 16 ton in celo več.
Z drugimi besedami to pomeni, da bomo morali cilje pri zmanjševanju ogljikovega dioksida v ozračju, ki si jih je do leta 2020 postavila EU in s tem tudi Slovenija (zmanjšanje za 20 odstotkov glede na leto 1990, Slovenija pa jih mora glede na leto 2005 znižati za 6 odstotkov), do leta 2050 še precej bolj zaostriti in izpuste zmanjšati za 80 ali celo več odstotkov v primerjavi z letom 1990. Posamezne države EU te cilje zdaj vgrajujejo v svoje nacionalne zakone, medtem ko je Velika Britanija že sprejela tak zakon in tudi pripravila vrsto ukrepov, ki bodo pripomogli k uresničevanju njihovih ciljev. Tudi v naši državi smo decembra lani dobili osnutek zakona o podnebnih spremembah, ki naj bi ga sprejeli v spomladanskih mesecih in v katerem so prav tako zapisani omenjeni cilji.
Prihodnost bo precej bolj varčna
Kakšno bo torej življenje v prihodnosti in kako bo to vplivalo na nas? Zelo preprosto povedano bo vse zelo drugače kot zdaj in temu se bomo morali vsi po vrsti prilagoditi, drugega izhoda namreč preprosto nimamo. Predvsem pa bomo morali biti precej bolj racionalni in varčni, saj bomo namreč tudi pri nas že zelo kmalu začeli postopoma uresničevati načelo »onesnaževalec plača«, kar z drugimi besedami pomeni višje davke oziroma uvedbo novih dajatev na naravne vire. Med te sodi tudi davek na ogljikov dioksid, kar bomo vsi po vrsti občutili v svojih denarnicah. Višji davki na bencin in druge energente naj bi po eni strani pripomogli k manjši uporabi vozil in večji uporabi javnih prevoznih sredstev. Prav tako bo treba v prihodnje bistveno zmanjšati porabo energije oziroma zagotoviti bolj učinkovito rabo. To naj bi država dosegla s pomočjo različnih spodbud, o katerih pišemo v nadaljevanju.
Po mnenju poznavalcev bo najtežje zagotoviti prestrukturiranje energetsko potratne proizvodnje. K temu naj bi vsaj delno pripomogla večja vlaganja v znanost in razvoj. Močan vpliv na naložbe oziroma na razvoj gospodarstva pa tudi na vsakdanje življenje bo imela tako imenovana zelena davčna reforma, s katero naj bi v prihodnje zmanjšali obremenitve dela iz dohodnine, pa tudi s prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Te izpade naj bi nadomestili z omenjenimi višjimi dajatvami na rabo naravnih virov, vključno z emisijami ogljikovega dioksida. To naj bi v praksi pomenilo, da bo postala slovenska delovna sila (zlasti visoko izobraženi kadri) bolj konkurenčna, gospodarstvo pa bi se z razbremenitvijo omenjenih stroškov lažje prestrukturiralo v smeri energetsko varčnih in okolju sprejemljivih tehnologij.
Energetska revščina
Prehod na nizkoogljično družbo naj bi v svojih žepih najbolj občutili slabše plačani delavci, saj naj bi se zaradi dodatnih davkov na goriva in druge energente pojavila nova oblika revščine − energetska revščina, zato bo morala država v proračunu zagotavljati dodatna sredstva za tako imenovane socialne transferje.
Skratka, življenje v prihodnjih letih bo prineslo drastične spremembe v vsakdanje življenje, ki se jih ta trenutek v glavnem ne zavedamo, zato je prav, da vsak izmed nas začne precej bolj resno razmišljati in se po svoje tudi pripravljati na to. Med drugim tako, da bomo precej bolj kot do zdaj »aktivirali« skrite rezerve, kot so denimo obdelava lastnega vrta, večja izraba lastnega gozda za pripravo kurjave, pogostejša uporaba kolesa in vožnja z javnim prevozom ter podobno (o tem bomo več pisali v prihodnji številki priloge Moj dom).
Poleg raznih omejitev pa bo prehod v nizkoogljično družbo pomenil vrsto novih priložnosti in tudi državnih in drugih spodbud, s pomočjo katerih naj bi država dosegla zastavljene cilje. Kot je predvideno v omenjenem zakonu in drugih predpisih, bo država še bolj spodbujala gradnjo nizkoenergijskih in pasivnih hiš, energetsko sanacijo starih stavb, vgradnjo toplotnih črpalk, varčnih žarnic, uporabo biomase za ogrevanje, vgradnjo sončnih zbiralnikov, sončnih celic in podobnih izdelkov, ki omogočajo manjšo rabo energije in manj onesnažujejo okolje. Predvidevamo lahko, da bo podobno kot v Nemčiji spodbujala tudi nakup varčnih gospodinjskih aparatov z uvedbo posebnih subvencij. V Veliki Britaniji med drugim država posebej spodbuja nakup električnih vozil (od 2000 do 5000 funtov za vsak avtomobil) in podobno.
Podobne spodbude za varčevanje z energijo in manjše onesnaževanje okolja je oziroma bo uvedla tudi za gospodarski in javni sektor. S temi in podobnimi ukrepi so namreč v nekaterih evropskih državah, kot denimo v Nemčiji, zelo spodbudili prodajo in vgradnjo varčnih aparatov in materialov ter na tak način pospešili proizvodnjo in prodajo v posameznih sektorjih ter spodbudili razvoj novih storitev in seveda tudi raziskav. Posledično se je v teh sektorjih povečalo tudi zaposlovanje.
Več bo nepovratnih spodbud
V zadnjih dveh, treh letih smo tudi pri nas doživeli kar precejšnje premike, predvsem pri nepovratnih spodbudah, ki jih slovenskim gospodinjstvom dodeljuje Eko sklad. V prihodnje pa bo takih spodbud zagotovo precej več (o tem bomo redno pisali tudi v naši prilogi). Poleg spodbudnih rezultatov, ki jih v gospodinjstvih dosegajo s pomočjo nepovratnih finančnih spodbud omenjenega sklada, je denimo zelo spodbuden podatek, da se je število zaposlenih na področju fotovoltaike lani povečalo kar za 100 odstotkov, visoke rasti zaposlovanja pa napovedujejo tudi za prihodnje.
Prav prehod v nizkoogljično družbo bo v prihodnje bistveno povečal vlogo gozdarstva in lesnopredelovalne industrije, kjer imamo v Sloveniji na srečo ogromno novih priložnosti in novih izzivov, saj gozdovi pokrivajo okoli 60 odstotkov državnega ozemlja. Služba vlade za podnebne spremembe je pripravila program trajnostnega razvoja vrednostne verige lesa, v katerem je celovito prikazala vse potenciale, ki jih v prihodnje lahko »izkoristimo« na poti v nizkoogljično družbo. Po njihovem prepričanju bosta slovenski gozd in les postala visokodonosni blagovni znamki, kar naj bi se odrazilo tako na področju znanja, kreativnosti, kakovosti in trajnosti pri tako imenovani celostni uporabi lesa v vsakdanjem življenju. »Živeti z lesom«, »graditi z lesom« in »zelena energija iz lesa« so namreč trije temelji, na katerih bi lahko gradili vizijo bodočega pristopa do izkoriščanja tega naravnega vira.
V skladu s sprejeto strategijo gozdarstva naj bi namreč do leta 2020 povečali posek letnega prirastnega lesa na 75 odstotkov, do leta 2050 pa naj bi postopoma začeli izkoriščati celoten letni prirast lesa. Skratka, gozd oziroma les naj bi imel v prihodnje v naši državi bistveno drugačno vlogo, predvsem pa bi se morala na račun lesa bistveno povečati dodana vrednost proizvodov iz lesa. To pomeni: hlodovina, žagan les, les za proizvodnjo celuloze, za kurjavo in podobno, ki prinašajo zelo nizke zaslužke, naj bi v prihodnje dobili bistveno višjo dodano vrednost v obliki proizvodnje pohištva, stavbnega pohištva, izdelave furnirja, izdelkov iz papirja in podobno.
Vse te spremembe bodo za seboj potegnile razvoj znanosti in tehnologije, bistvene premike pri oblikovanju, trženju, organizaciji odkupa lesa in podobno. Precej naj bi se povečalo tudi zaposlovanje, kar naj bi spodbujalo tudi odpiranje novih delovnih mest ali dodatne možnosti za pridobivanje dohodka na kmetih in podobno.
Gozd postaja vse bolj cenjen in pomemben
Po drugi strani pa ima gozd zelo pomembno vlogo tudi pri blaženju podnebnih sprememb, saj gozdovi »vsrkajo« velike količine ogljikovega dioksida, zato si Slovenija na tem področju lahko obeta precejšnje »odpustke« pri izvajanju obveznosti glede zmanjševanja toplogrednih plinov in s tem tudi precejšnje prihranke. Po izračunih strokovnjakov namreč slovenski gozdovi na leto »vežejo« okoli 5 milijonov ton ogljikovega dioksida, zaradi česar se obveznosti Slovenije pri izvajanju kjotskega protokola zmanjšajo za 1,3 milijona ton. V denarju to pomeni od 15 do 20 milijonov evrov. S temi ponori se namreč naša država izogne nakupu tako imenovanih imisijskih kuponov oziroma sprejemu bolj drastičnih ukrepov pri zmanjševanju ogljikovega dioksida v drugih sektorjih.
Skratka, v prihodnosti se bomo morali tako ali drugače prilagoditi novim zahtevam, ki jih prinaša zakonodaja. Ta nam sicer ne bo prinesla zgolj omejitev in dražjega življenja, temveč prehod v nizkoogljično družbo pomeni tudi številne nove izzive in priložnosti.