Natečaj revije eVolo obstaja od leta 2006 in je, kot kaže že število prijavljenih, izjemno priljubljeno in priznano. Natečaj nagrajuje izjemne ideje, ki arhitekturo nebotičnikov postavijo na povsem novo raven, in sicer z uporabo novih tehnologij, materialov, estetskih pogledov ali načinov organizacije prostora. Obenem morajo biti projekti prave male študije idej globalizacije, prilagodljivosti in digitalne revolucije. 

Žirija, ki jo sestavljajo izredno uveljavljeni člani iz profesionalnih vrst, veliko pozornost posveča tudi mladim, še neuveljavljenim talentom, ki ponujajo ideje, ki lahko izboljšajo svet, predvsem pa razumejo povezanost med tem, kar je zgradil človek, in tem, kar je ustvarila narava.

Nebotičnik, ki čisti zrak

022_2.jpg

Prvo mesto je na natečaju zasedel arhitekturni biro Atelier CMJN iz Francije in njegova arhitekta Julien Combes in Gaël Brulé, in sicer za projekt stavbe, ki je zasnovana kot ogromna vetrna turbina, ki z vrsto rastlinjakov, mineralnih kopeli in membran filtrira onesnažen zrak. Spodaj je tudi prostor za recikliranje, čigar odpadno toploto in ogljikov dioksid turbina uporablja za rast rastlin, ki proizvajajo biološko gorivo. Predvideno je tudi, da bi bil material za gradnjo pridobljen iz recikliranih starih avtomobilov. Arhitekta sta si namreč zamislila, da bi nebotičnik stal v indijskem New Delhiju, v katerem neverjetno raste tako stopnja onesnaženosti kot tudi število štirikolesnikov.

Horizontalni nebotičnik

evolo_2011_2ndplace.jpg

Na drugo mesto so se uvrstili še trije francoski arhitekti: Yoann Mescam, Paul-Eric Schirr-Bonnans in Xavier Schirr-Bonnans. Njihova ideja sicer na prvi pogled sploh ne deluje kot nebotičnik, ampak bolj kot nekakšna velika kupola. Toda to zanimivo srednje veliko stavbo bi lahko imenovali tudi horizontalni nebotičnik. Namen nebotičnikov je namreč, da na čim manjšem prostoru živi čim več ljudi, kar je ključno za nemoteno delovanje velikih mest.

Vendar izkušnje kažejo, da se v srednje velikih mestih nebotičniki ne obnesejo najbolje, saj se le stežka ujamejo z že obstoječo infrastrukturo. Nenavadna stavba francoskih arhitektov to težavo elegantno reši. Res zajame precej večji prostor, vendar pa v njej lahko živi prav toliko ljudi, kot če bi tla pokrivali klasični nebotičniki. Zaradi ogromnih lukenj v kupoli, ki prepuščajo veliko svetlobe, lahko pod njo ostane vsa dosedanja infrastruktura, ki bi jo morali sicer podreti, zelo svetlo pa je tudi v stanovanjskih objektih. Zaradi velike površine lahko zelo učinkovito zbira tudi sončno energijo in deževnico.

Jez kot nebotičnik

evolo_2011_e080311_3.jpg

Tretjo nagrado je dobil britanski arhitekt Yheu-Shen Chua, ki je preuredil enega največjih jezov na svetu, Hoover Dam v Združenih državah Amerike. Jez je oblikoval kot nebotičnik (seveda ne stanovanjski), ki elektrarno povezuje z galerijo, akvarijem in razgledno ploščadjo; ta je izjemno pametno postavljena tako, da se reka praktično pred gledalci spusti dvesto metrov globoko.