Samo takšna opreznost ter seveda redno ponavljajoče se vaje ravnanja v primeru potresa ali cunamija so Japonsko spremenile v državo, ki je bila v današnjem svetu nedvomno najbolj pripravljena na dvojno katastrofo - potres in cunami. Samo takšna organiziranost je ob nedavni nesreči rešila veliko življenj, čeprav končno število mrtvih trenutno še vedno ni znano.

V protipotresno gradnjo vložene milijarde

Na Japonskem so potresi sicer dokaj pogost pojav, zato je razumljivo, da so njihova pravila projektiranja in gradnje izjemno stroga in natančna. Leta 1995 je potres v japonskem mestu Kobe ubil šest tisoč ljudi, poškodovanih pa je bilo kar 26.000, in po tem žalostnem dogodku je Japonska v raziskovanje bolj zanesljive gradnje in zamenjavo starejših in preveč ranljivih zgradb vložila ogromno denarja. V zadnjem desetletju so samo za razvoj tehnologije, ki varuje pred potresi in cunamiji, potrošili na milijarde dolarjev.

V zaščiti zgradb so šli veliko dlje kot katera koli druga država na svetu. Japonske novogradnje so opremljene z izjemno naprednimi tehnologijami, kot so podloge za izolacijo temeljev in sistemi, ki razpršijo energijo in tako ublažijo zibanje. Izolacijski sistemi so pravzaprav ogromne podloge iz gume in jekla, ki jih namestijo na dno izkopa za stavbo. Sistem za razpršitev energije pa je vgrajen v ogrodje zgradbe. To so hidravlični cilindri, ki se, ko se stavba maje, krčijo in širijo ter tako zmanjšujejo moč energije sunka. Seveda pa ne obstaja tehnologija, ki bi lahko takšno katastrofo popolnoma preprečila. Zračni posnetki Japonske na žalost kažejo, da so se nekatere starejše stavbe enostavno zrušile.

earthquakes_in_japan.jpg

Varnost pred videzom

Država, ki je dala svetu besedo cunami, je v osemdesetih v veliko stanovanjskih skupnostih postavila ogromne betonske stene, ki jih branijo pred morebitnimi uničujočimi valovi z morja. Nekatere so visoke kar dvanajst metrov. V mnogih obmorskih mestih so postavili tudi senzorje, ki v primeru potresa sprožijo alarm in avtomatično vzdignejo zaporo, ki valovom prepreči, da bi napredovali po rekah.

Toda kritiki velikih betonskih valobranov pravijo, da ti uničujejo estetski videz mest in za povrh še škodijo okolju. Poleg tega naj bi lokalnim prebivalcem vlivali občutek lažne varnosti, zaradi česar naj bi se v veliko manjšem številu udeleževali rednih vaj evakuacije v primeru nesreče. Ker ljudi dobesedno ločijo od oceana, naj bi tudi zmanjšali njihovo naravno zmožnost, da opazujejo morje in razumejo njegovo obnašanje.

Poleg tega v petek nekaterih valov niso zaustavile niti tako ogromne stene. V mestu Sendai so valovi prešli valobran in odplavili cele hiše in avtomobile ter celo težko mehanizacijo, je povedal japonski inženir Kit Miyamoto. "Hiše so zajeli tudi plameni," je opisoval. "Verjetno, ker so počile plinske cevi."

Toda japonski program javnega izobraževanja je nedvomno vseeno rešil veliko življenj, je prepričan upokojeni strokovnjak za cunamije Rich Eisner. Japonsko mesto Ofunato je v šestdesetih letih prizadel uničujoč cunami, od takrat pa so ga opremili z nešteto znaki, ki v japonskem in angleškem jeziku enostavno pojasnjujejo, v katero smer naj ljudje pobegnejo; poleg tega pa sirene preizkušajo kar trikrat dnevno, opisuje Eisner.

tsunami_in_japan.jpg

Redne vaje evakuacije

Tudi v mestu Ofunato je v petek cunami odplavil na stotine domov in število smrtnih žrtev še ni znano. Toda kljub temu Matthew Francis, član pododbora za cunamije ameriškega združenja za gradbeništvo, pravi, da je nenehno izobraževanje prebivalstva gotovo igralo pomembno vlogo pri njihovem odzivu. "Izurjeno prebivalstvo se lahko na višje območje umakne v petih do desetih minutah," pojasnjuje.

To je v velikem nasprotju z mnogo manj izkušenimi prebivalci Jugovzhodne Azije, ki so leta 2004 v ogromnem številu umirali tudi zato, ker so se nespametno zadrževali preblizu obale. Poročila z Japonske kažejo, da se je veliko število ljudi, ki so jih sprva proglasili za pogrešane, nato pojavilo v šolah in drugih centrih, ki so jih vzpostavili za pomoč skupnostim.

V nasprotju s Haitijem, kjer je lansko leto slaba gradbena konstrukcija močno povečala število mrtvih, in s Kitajsko, kjer je bilo v pokrajini Sičuan pred tremi leti zaradi neupoštevanja gradbenih pravil prav tako še veliko več žrtev, je Japonska desetletja pozorno nadzorovala upoštevanje najbolj strogih pravil zaščite proti potresom in cunamijem na svetu.

Japonske stavbe so zato precej bolj trdne in vzdržljive. Inženir Jack Moehle z univerze Berkeley pravi, da japonska pravila varne gradnje v primerjavi z ameriškimi dovoljujejo kar za pol manj majanja naprej in nazaj. Razlika, nadaljuje, naj bi bila, da so ameriški standardi osredotočeni na preprečevanje morebitne zrušitve, japonski pa na preprečevanje kakršne koli večje poškodbe stavb.

code_1_articlelarge.jpg

Protipotresna zaščita kot marketing

Nove stanovanjske in poslovne gradnje na Japonskem protipotresno tehnologijo pravzaprav uporabljajo kot del svoje marketinške strategije, kar je še povečalo rabo čim bolj naprednih sistemov, razlaga Ronald O. Hamburger, konstrukcijski inženir velikega ameriškega podjetja s sedežem v San Franciscu - Simpson Gumpertz & Heger. Prodajo stanovanj povečujejo z zagotavljanjem, da bodo kupci v njihovi stavbi bolj varni kot drugje.

Toda kljub temu, da je Japonska z novo tehnologijo proti potresom zavarovala tudi veliko starih gradenj, je še vedno ostalo veliko podeželskih domov, narejenih iz ne preveč trdnega lesa, katerih usoda še ni znana, vendar za njih verjetno obstaja le malo upanja. Miyamoto opisuje, da se je Japonska znašla v gromozanskem kaosu, saj je potres poškodoval tudi velik del transportnega sistema. "Železnice so dejansko zaprle vse svoje postaje, vse potnike, ki so bili v času potresa v vlakih, pa poslale v hladno noč," pravi.