Opogumlja ga, da so naročila v zadnjem mesecu že začela naraščati, seveda pa se zaveda, da okrevanje ne bo lahko. Še več: brez nekaterih nujnih sprememb in tudi večjega razumevanja države se lesnopredelovalni industriji tudi na daljši rok slabo piše. Pa čeprav je Slovenija kot ena najbolj gozdnatih držav v Evropi tako rekoč ustvarjena zanjo.

Kako občutite recesijo na vaših prodajnih rezultatih?

»Kriza je najbolj udarila po gradbeni dejavnosti, in to se močno pozna tudi pri nas. Pri stavbnem pohištvu in opažnih gradbenih ploščah je prodaja tako upadla tudi do 50 odstotkov, a se je zaradi nekaterih ukrepov, tudi sodelovanja z avstrijskim partnerjem, stanje že izboljšalo in je le še četrtino manjša kot lani. Pri vratih, ki obsegajo okoli 60 odstotkov naše proizvodnje, je položaj boljši, saj je prodaja le 5 odstotkov manjša kot lani. To je po svoje logično, saj so se ustavile predvsem nove gradnje, stare pa se še vedno dokončujejo, za kar so seveda potrebna tudi notranja vrata. Res pa je, da smo po pridružitvi programa vrat iz Jelovice pričakovali, da bo prodaja še večja. Menim, da je na področju opažnih plošč dno že doseženo in bo prej prišlo do rasti, pri stavbnem pohištvu in vratih pa bo treba na rast počakati še nekaj dlje.«

Zima se končuje

V nekem pogovoru lani jeseni ste upali, da bi se marca že lahko povečalo število naročil. Se kaj takega uresničuje?

»Res je že zaznati določeno rast. Delno zato, ker se končuje zima, ki je vedno mrtva sezona, pa tudi zato, ker je minil prvi šok, ko so vsi le čakali, kaj bo. Zdaj se kaže določeno oživljanje, čeprav seveda še ne na taki ravni kot prej. Je pa res, da je v Sloveniji gradbeništvo upadlo še bolj kot v Evropi. Morda se pozna tudi protitajkunska gonja, kjer so gradbeniki precej na tapeti, morda pa se je pri nas enostavno preveč investiralo v gradnjo, medtem ko so drugje v Evropi pri tem bolj racionalni. Razen v Italiji in Španiji tam zato padec ni tako drastičen. Pri nas občutimo zaradi močnega izvoza na vzhod tudi težave vzhodnih držav zaradi tečajnih razlik in umikanja kapitala iz njih. Manj razvite države bodo v tej krizi gotovo plačale večjo ceno kot razvite. A kot rečeno, zdaj občutimo nek pozitiven trend, za katerega upam, da ni le sezonski.«

Kriza res slabo vpliva na novo gradnjo, po drugi strani pa se zaradi nje več obnavlja, saj ljudje tudi v starih hišah ugotavljajo, da se z novimi vrati in okni, ki dobro tesnijo, lahko prihrani precej toplote.

»Pri vratih in oknih računamo, da ta kriza res ne bo tako izrazita prav zaradi prenovitvenih posegov, usmerjenih v manjšo porabo energije. Še posebej če bo država to podpirala, kot to počnejo na zahodu. Mislim, da bi tudi Slovenija morala podpreti gradbeno dejavnost, zlasti visoke in ne nizkih gradenj (ceste), ki jih je bilo že preveč. Treba bi bilo graditi poceni stanovanja, ne poslovne prostore, da bodo mlade družine lahko prišle do stanovanj. Tu pogrešam kak ukrep. Nemci zdaj dajejo subvencije za zamenjavo avtov in za stavbno pohištvo, mi še ne.«

Toda država kar upravičeno odgovarja, naj gradbinci za spodbudo povpraševanju raje razmislijo o znižanju prodajnih cen, ki nekako ne sledijo upadanju povpraševanja.

»Mislim, da je absolutno možno znižati te cene. Treba pa bi bilo zagotoviti, da podjetja res pridejo do pravočasnih plačil za opravljeno delo. To je vse večji problem pri nas in še zlasti na vzhodu.«

Delavci dobro poznajo razmere

Kaj sicer menite o dosedanjih protikriznih ukrepih vlade?

»Dobro je, da je vlada podprla Slovensko izvozno družbo, prek katere redno zavarujemo posle, tudi ukrep s subvencijami za skrajšani delovni čas je prav usmerjen, saj daje določeno prednost delovno intenzivnim panogam. Zelo pozdravljam tudi možnost, da bi bila po vzoru Italije in tudi Avstrije oblikovana družba, kjer bi začasno presežni delavci čakali na vrnitev na delo brez obremenitve podjetja z odpravnino. Če pogledam na celotne ukrepe, imam kljub prvotnim dvomom občutek, da so kar pravi, seveda v okviru možnega. Upam le, da jim bo uspelo urediti še bančno kreditiranje podjetij in da bo država vse to finančno zmogla. Moti pa me, da lokalna in državna uprava ne delita usode gospodarstva.«

Vaše podjetje je med prvimi izkoristilo možnost subvencij za skrajšanje delovnega tedna na 32 ur. Kako je bilo to sprejeto med delavci?

»Če ne bi bilo subvencij, bi bila pri nas že potrebna odpuščanja. Delavci dobro poznajo razmere in so ta ukrep razumeli. Plače so se znižale, pet odstotkov pri fiksnem delu in pet odstotkov pri variabilnem, plače po individualnih pogodbah pa so se znižale za 15 odstotkov. Zdaj kakšnega dodatnega zniževanja ne načrtujemo, saj lesarske plače že tako niso visoke. Seveda pa bo o tem morda še treba razmisliti, če se razmere na trgu ne bodo izboljšale.«

Število zaposlenih se je pri vas vseeno že znižalo.

»Zdaj imamo 600 zaposlenih, kar je manj kot prejšnje leto, saj nismo podaljševali pogodb za določen čas, nekaj je bilo tudi mehkih oblik zmanjševanja zaposlitev z upokojevanjem. Do konca avgusta, ko bomo dobivali subvencije, odpuščanj zanesljivo ne bo, za naprej pa upam, da ne bodo potrebna, vsaj večja ne. V naslednjih mesecih se bo pokazalo, koliko se bodo izboljšale razmere na trgu, vsekakor pa imamo tudi v podjetju še nekaj rezerv.«

Primerjave

Kako primerjate sedanjo krizo s tisto iz časov izgube jugoslovanskih trgov? Takrat ni bil šok nič manjši, je pa bilo verjetno lažje najti nove trge kot zdaj.

»Takrat smo zelo uspešno nadomestili izpad trgov zlasti z usmeritvijo na nemško tržišče, kjer smo dobili nekega velikega trgovca stavbnega pohištva, ki pa je čez čas šel v stečaj. Tako da nismo imeli le enega, ampak dva šoka. Če nam je uspelo preživeti tista šoka, verjamem, da bomo še tega. Sicer pa smo se po razpadu Jugoslavije začeli bolj osredotočati tudi na slovenski trg. Ta je majhen in zgolj od njega Lip seveda ne more preživeti, je pa domači trg pomemben tudi zato, ker je Slovenija stabilna, tu pa tudi laže obvladujemo vso zakonodajo, kar je pomembno na področju plačil.«

V zadnjem letu je v Nemčiji propadlo kar nekaj podjetij s podobno dejavnostjo kot vaše. Se zaradi tega že kaže kakšna priložnost za povečanje vašega tržnega deleža?

»Zdaj že dobivamo več naročil tako na zahodu kot vzhodu, težava je le, da možnost povečanja poslov še ne more nadomestiti splošnega upada povpraševanja. Dodatna težava je, da se je tekma močno zaostrila na cenovnem področju. Če nismo vsaj deset odstotkov cenejši od nemškega proizvajalca, tam kljub kakovosti ne moremo prodati našega izdelka. Rešitev je torej le v večjem razvoju izdelkov in še bolj učinkoviti proizvodnji. Dobro je, da smo v preteklosti že precej vlagali v opremo, in tudi izkušeno delovno silo imamo. Bo pa treba še izboljšati intenzivnost in organizacijo dela, torej tudi vodenje, nujno pa je še agresivno trženje.«

Nedavno je v vaše podjetje vstopil avstrijski strateški partner. Kaj si obetate od tega?

»Podjetje smo razdelili na Lip Bled in Lip Bohinj, v slednjega je s 35-odstotnim deležem vstopila avstrijska skupina Hasslacher kot strateški partner. V Bohinju želimo razvijati primarno predelavo lesa in naše opažne plošče nadgraditi še z drugimi izdelki. Doslej v vsej Sloveniji nismo imeli moderne žage, kar je velika pomanjkljivost. Sprva smo vanjo nameravali investirati sami, a smo se zaradi krize, ki se je najprej pokazala prav tu, odločili za strateško povezavo. Naš partner ima tri take žage, od nas oddaljene manj kot 100 kilometrov. Tako bo mogoča bolj racionalna izraba hlodovine, poleg tega pa sodelujemo tudi pri prodaji in povezujemo obe prodajni mreži.«

Dobiček nazaj v proizvodnjo

Pred leti se je za vaše podjetje kot kupec zanimal tudi domači lastnik novomeškega Laboda, ki je zdaj v stečaju.

»V času, ko je bil Lip še mešana družba, je država iskala izhod iz lastništva, kar je še dobilo pospešek v času Janševe vlade. Takrat je bil kar velik pritisk na vodstvo, da poiščemo kupca, saj sta bili obe lokaciji atraktivni. Mi smo zato iskali tujega partnerja in se začeli pogajati z največjim kanadskim proizvajalcem vrat, ki pa ga je nato kupil ameriški sklad zasebnega kapitala KKR. Ta je vodil zelo kratkoročno politiko ožemanja in prodajanja podjetij, zato smo od tega sami odstopili, čeprav so že potekali pogovori s paradržavnimi skladi. Ko ni bilo tujih kupcev, so ostali le še trije finančni investitorji iz Slovenije, ki pa v lesni industriji niso bili prepoznavni, med njimi je bil tudi Gajšek, ki zdaj ob Labodu zapira še pohištveno podjetje v Medvodah. Takrat je od Kada sicer prišlo vabilo, naj sodelujemo pri taki prodaji, a smo ocenili, da jih zanima le nepremičnina, ne pa dejavnost. Zato smo se spustili v boj in na koncu izpeljali menedžerski prevzem. Res se je zdaj položaj na trgu poslabšal, a je to vseeno bolje kot takratni zgolj kratkoročni interesi. Osnovna usmeritev nam je, kako obdržati proizvodnjo. Tudi z Avstrijci smo se dogovorili tako, da je celotna kupnina šla v nove investicije, v modernizacijo podjetja. Tudi dobiček se bo nekaj let vlagal nazaj v proizvodnjo. Če bi dobili še enega takega partnerja kot za Bohinj, ki prinese sinergijske učinke in tudi doto, bi ga takoj vzeli.«

Lani ste izjavili, da mora Lip podvojiti svojo proizvodnjo, ali z drugimi besedami, če v petih letih ne boste sposobni proizvesti in prodati za 40 milijonov evrov vrat, naj bi propadli.

»Ne bi ravno propadli, bi pa bilo treba močno zmanjšati število zaposlenih. Dodana vrednost z dobrimi 20.000 evri na zaposlenega je premajhna, na človeka bo treba več ustvariti. Jedro programa morajo biti zahtevni izdelki z dovolj znanja in sodobnega dizajna.«

In kako vidite prihodnost naše lesne industrije?

Lesnopredelovalna industrija peša, v zadnjih 15 letih se je število zaposlenih prepolovilo z 38.000 na 19.000. Mislim, da nisem pesimist, če rečem, da se bo ta številka v naslednjih petih letih še prepolovila. Lesna predelava pač zahteva primeren status, saj ima dve posebnosti, ki bi morali biti prednost, a sta slabost. Prvič, je delovno intenzivna, naša država pa pobira davke prek plač, tako da delavec slabo zasluži, čeprav je drag. In drugič, zaradi izvozne usmerjenosti je v preteklosti plačala veliko ceno, ker smo imeli umetno apreciacijo tolarja. Izvoz še vedno nima prave podpore in se bolj splača prodajati doma. Upam, da se tega ne bomo zavedli šele, ko bo prepozno. Sama pa je lesna industrija kriva, da se je v njej bistveno premalo investiralo. Tako se dogaja, da se hlodi nepredelani izvažajo v Avstrijo.«