Za primer vzemimo otroško sobo, ki je najpogosteje osvetljena tako, da je vertikalno okno postavljeno na čelni steni do tal. Če je prostor večji od 8 kvadratnih metrov, kar je običajno za sobe, bo treba prostor osvetliti vsaj še z enim strešnim oknom. Pred vertikalno okno, ki sega do tal, ni smiselno postavljati delovne mize, ker s tem izgubimo razgled.

velux1.jpg

Če je soba manjša, je namesto okna do tal primernejše okno na višini parapeta 90 centimetrov, saj lahko prostor pod njim izkoristimo. Enako velja za prostor pod poševnim stropom. Tu ne potrebujemo visokega kolenčnega zidu, ki bo onemogočal vgradnjo okna na višino, ki bi ponujala tudi sedeči osebi razgled. Pri naklonu strehe 40 stopinj in več je dovolj, da je kolenčni zid visok 90 do 100 centimetrov, saj dobimo stojno višino že v razdalji dobrega metra od zidu. Mizo postavimo pod okno, da zasede nižji del. Tako ima dostop do mize uporabno višino, delo za mizo pa razgled.

V predelu strešnih oken je višina večja, saj je okno vgrajeno na zunanji del strehe, s čimer se pridobi uporabno višino. To lahko izkoristimo tudi pri postavitvi pohištva v preostalih prostorih. Del kuhinjskega pulta lahko steče pod poševnim delom. Pult je lahko v tem delu globlji. Služi za odlagalno površino, ki jo lahko osvetlimo s strešnim oknom. Če je pod poševnim stropom delovna površina, je smiselno locirati pomivalno korito v predel pod oknom, saj v tem delu pridobimo dodatno stojno višino.

velux2.jpg

Načrtovanje opreme je v veliki meri odvisno od pozicije oken. Lahko bi tudi rekli, da je oprema prostora že samo okno. Od vira svetlobe so namreč odvisna vsa delovna opravila, svetloba osmisli namen prostora. Slabo osvetljen prostor kljub dobri opremi ne bo deloval prijetno. Povezava z okolico je za počutje človeka nujna, zato je pomembno, da so okenske odprtine postavljene tako, da lahko človek spremlja potek dneva.