Tipi streh

Strehe ločimo glede na njihovo obliko. Poznamo enokapnice, ki so precej redke. Pogostejše so dvokapnice in strehe z delnim čopom, medtem ko so piramidne strehe (štirje enakostranični trikotniki) bolj pogoste pri starih mestnih vilah. Pri njih se spodnji del strehe pri kapu zaključi z nekoliko blažjim naklonom. Strehe s polnim čopom so redke. Krovci se srečujejo tudi s stožci in valjastimi strehami. Osnovna oblika strehe je ponavadi preprosta, vse bolj privlačne pa so dinamične strehe, pri katerih zasledimo različne kombinacije oblik in smeri ter vključevanje frčad. Te so lahko trikotne, enokapne, dvokapne, dvokapne z delnim čopom, trapezne, zaobljene in še bi lahko našli kakšno obliko.

Zaradi dinamike strehe je treba upoštevati vse podrobnosti glede zračenja in sestave strehe. Nemalokrat se zgodi, da arhitekt načrtuje eno, tesar in krovec pa naredita drugače, saj določene oblike streh preprosto ne omogočajo zadovoljivega funkcioniranja celotne strehe. Pred leti sem videl streho, ki je imela veliko frčado obrnjeno proti severu, strešniki v žloti pa so ves čas pokali. Morda bo kdo rekel, da so bili slabi ali napačno položeni, pa še zdaleč ni bilo tako. Težava je bila drugje. Frčada je segala do slemena. Z leve strani jo je sonce obsijalo zjutraj, z desne pa popoldne, s čimer je poskrbelo za taljenje snega v zgornjem delu frčade. Voda se je stekala po kritini do žlote frčade in se med potjo ravno toliko shladila, da je vse skupaj zmrznilo ter je prihajalo do nabiranja večje količine ledu in pokanja strešnikov. Do zamakanja ni prišlo, ker je bila sekundarna kritina dovolj dobro izvedena. In kako tak problem rešiti? S klasičnimi krovskimi postopki je to nemogoče. Rešitev je našel krovec Mitja Salopek iz Novega mesta. Predlagal je ogrevanje žlote s pomočjo posebnih kablov, ki jih sicer uporabljamo za ogrevanje žlebov. In rezultat? V toplih žlotah se led ne nabira.

Osnovni elementi

Poglejmo osnovne elemente strehe. Ta je sestavljena iz več elementov. Njena osnova je strešno krilo. Več strešnih kril tvori streho, pa naj gre za dvokapnico, štirikapnico ali skupne kombinacije, ki smo jih omenili. Strešna krila se stikajo na mestih, ki jih imenujemo sleme, greben in žlota. Sleme je najvišje stičišče kril v horizontalah, greben pa v poševninah. Žlota je vbočeni stik dveh strešnih kril.

Tudi če je podstrešje neizkoriščeno in hladno, priporočamo sekundarno kritino, ki je lahko samonosilna, zadnje čase pa večinoma uporabljamo lesene plošče ali deske, na katere namestimo folijo (pri hladnem in toplem podstrešju). Se pravi: špirovec, nato pa lesena plošča ali deska in folija. Ta del strehe bi lahko imenovali vezni del ali člen. Spodaj pride izolacija, zgoraj pa sistem prekritja s kritino, pri katerem so še kako pomembni zračni kanali, vstopne odprtine v kapu ter izstopne odprtine v zračnikih in slemenu.

Glede zračenja naj povzamemo predpis DIN 4108-3. Pri prezračevanju govorimo o minimalnem preseku odprtin za dovod zraka, ki ne sme biti manjši od 200 cm na tekoči meter ali 2 ‰ kvadrature strehe za pas širine enega metra v smeri kap : sleme, ter preseku 0,5 ‰ za odvod zraka na področju slemena. Višina prezračevalnega kanala mora biti najmanj 2 cm. Z daljšanjem špirovcev ter padanjem naklona (glej tabelo) se ta višina povečuje. To pomeni, da moramo zrak dovajati pod kritino v kapnem predelu (pred vdorom ptičev in drugih živali to odprtino zaščitimo s posebno mrežico, ki mora biti očiščena, ne pa polna žaganja). Na zgornjih točkah je treba zrak odvajati, kar storimo s pomočjo zračnikov in v suhomontažnem slemenu ali grebenu.

Suhomontažno sleme

Povejmo še kaj o suhomontažnem polaganju slemenjakov. Včasih so jih na grebenih in slemenih polagali v malto (mokra montaža). Malta je poskrbela, da jih veter ni pometal s strehe in da pod kritino ni nanašal prahu, listja in pršiča. Z uvedbo slemensko-grebenskih trakov ali elementov se je začela pojavljati suhomontažna vgradnja slemenjakov, malto pa so nadomestili prezračevalni trakovi in sponke za slemenjak. Sponka služi kot element za pritrjevanje, slemensko-grebenski trak ali element pa kot zaščita pred nanosom prahu. Z uvedbo teh elementov so krovci pridobili možnost za dodatno odvajanje zraka v predelu slemena in grebenov. S tem se je sistem strehe temeljito izboljšal.

Pri izvedbi suhomontažnega slemena moramo slemenjak privzdigniti od kritine za približno 10 mm, kar lahko storimo s slemensko letvijo ali desko. Priporočamo desko, saj v zimskem času preprečuje prehod toplega zraka (južna stran strehe) na nasproti ležečo severno stran in s tem nastajanje žledu. S tako vgrajenim slemenjakom dobimo dodaten odvod zraka v slemenu, in sicer za okoli 100–130 cm2 na dolžinski meter na eni strani strehe. Če temu prištejemo še presek zračnika, dobimo presek okoli 130–160 cm2 na dolžinski meter na eni strani strehe, kar je dovolj.

Ker je potreba po prezračevanju na položnejših strehah in strehah z daljšimi špirovci večja, je možno presek odvoda zraka povečati s kovinskim prezračevalnim elementom, ki ga montiramo pod predzadnjo vrsto kritine po celotni dolžini slemena. Uporabimo ga namesto klasičnih zračnikov. Samo podatek o preseku 180 cm2 na dolžinski meter pove, da je ta odvod nekajkrat večji kot pri zračniku (20–30cm2). Montiramo ga na približno vsakih 80 cm oziroma med par špirovcev. Prednost suhomontažne izvedbe slemena je v dodatnem prezračevanju, hitrejši ter cenejši vgradnji in preprosti demontaži pri morebitnem lomu slemenjaka ali popravilih strehe. Vgradnja slemenjakov s pomočjo malte pride v poštev samo še na zahtevo spomeniškega varstva na spomeniško zaščitenih objektih.

Nekateri krovci trdijo, da pri suhomontažni izvedbi slemena zračniki niso potrebni. Že iz tehničnih podatkov je razvidno, da je potreben dokaj velik vstop in izstop zraka. Tako samo dovolj velike odprtine na slemenu zagotavljajo dobro prezračevanje. Kaj pomaga velik dimnik, če ima izstopno odprtino skoraj zamašeno. Že zato priporočamo zračnike.

Zračni kanal

Sledi izvedba zračnega kanala, nato pa letve. Omenili smo že, da je minimalna višina zračnega kanala 2 cm, vendar priporočamo 5 cm. O potrebni višini govori priložena tabela.

Posebej pozorni moramo biti pri izvedbi stikov in prebojih, ki morajo biti narejeni optimalno. Pri tem priporočamo uporabo originalnih elementov, ki zagotavljajo nemoteno delovanje strehe. To velja tako za strešna okna, ki so danes skoraj redni spremljevalec streh, kot za dimnike, pri katerih mora izvajalec predvideti številne podrobnosti, saj prav pri njih najpogosteje in najhitreje pride do zamakanja. Dobra streha pomeni dober strešnik, pravilno izvedene elemente in podrobnosti, ki so odvisne tudi od izvajalca.

Strokovno svetovanje: Boštjan Kalamar, projektni tehnični vodja prodaje Tondach.