V gradnji eno- in večstanovanjskih hiš še vedno prevladujejo klasični preverjeni materiali, kot so beton, cement in malta, ter različni zidaki. Dolga leta se je zdelo, da je razvoj teh materialov zastal. A proizvajalci razvijajo in izpopolnjujejo tudi klasične materiale, tako da z različnimi dodatki dosežejo večjo kakovost, preprostejšo vgradnjo ter boljše mehanske in druge lastnosti; podaljšajo obstojnost osnovnega materiala za zidove in hkrati izboljšujejo njegove toplotnoizolativne lastnosti.

Termozidaki

V zadnjih letih so v opekarnah razvili tako imenovano termoopeko, ki ji dodajajo žagovino, pri nekaterih vrstah pa tudi papirni mulj. Med žganjem dodatki zoglenijo in v strukturi opečnih sten nastanejo žepki, napolnjeni z zrakom. Tako so po navedbah izdelovalcev dosegli od 20 do 30 odstotkov boljše toplotnoizolativne lastnosti od klasične opeke. To pomeni, da je treba vgraditi manj dodatne toplotne izolacije. Večji upor toploti so dosegli tudi z gostejšim satovjem v notranjosti. Poleg tega je takšna opeka poroznejša od običajne, zato je njena paroprepustnost večja. Nenehno se izboljšuje dodatno oblikovanje opek, ki omogoča preprostejšo in hitrejšo gradnjo z vse tanjšimi sloji malte, ki je toplotni most. Zadnja novost je brušena opeka, ki jo spajamo oziroma zidamo s poliuretansko peno. Paroprepustnost je pomembna predvsem zaradi dihanja sten.

Ytong

Konkurenca glineni opeki so zidaki iz porobetona (v Sloveniji ytong). Njegove osnovne sestavine so kremenčev pesek, apnenec in voda, v zidaku pa je v porah ujet zrak. Zato ima dobre toplotnoizolativne lastnosti. Material je porozen in ga je mogoče preprosto obdelovati. To omogoča dokaj hitro gradnjo, še posebej zato, ker zidake lepimo s tankimi sloji lepila. Zaradi sestave materiala je proizvodnja zelo natančna, zato dimenzije posameznih zidakov le minimalno odstopajo. To omogoča natančno zidanje sten, tako da dodatni ometi, s katerimi običajno ravnamo stene, niso potrebni.

Spregovoriti moram tudi o lesu, ki velja za najbolj ekološki in najbolj naraven gradbeni material. V Sloveniji je pravih lesenih hiš le za vzorec. Če želimo imeti popolnoma leseno hišo, mora biti stena zaradi zahtev po toplotni izolativnosti debela vsaj 22 cm. Druga zgodba so montažne hiše, pri katerih je les material ogrodja, zunanje in notranje stene so izdelane iz različnih plošč, v vmesnem prostoru pa je izolacija iz kamene ali steklene volne in iz naravnih materialov, kot je celuloza. Podobno velja za različne brunarice, pri katerih les sestavlja ogrodje, zunanje in notranje stene, vmes pa je izolacija ter različne paroprepustne in paroneprepustne folije. Brunarica v slovenskem pomenu besede ne pomeni več lesene hiše.

Prednosti montažnih hiš so številne, zato nanje ne moremo in ne smemo gledati negativno. Gre za sodoben način gradnje, ki ga odlikujejo hitrost gradnje, možnost hitre vselitve, trajnost in razmeroma preprosta popolna obnova. Zaradi debelejših slojev toplotne izolacije se montažne gradnje postavljajo ob bok tradicionalnim.

Beton

Za temelje, plošče med nadstropji ter nosilce najpogosteje uporabljamo beton. Navadni beton, ki je pri stanovanjski gradnji še vedno najbolj razširjen, je sestavljen iz cementa, vode in mineralnega agregata, drobljenega kamna ali rečnega proda. Primeren je za izdelavo temeljev, sten kleti, plošč med nadstropji in nosilcev. Dodati mu moramo veliko vode, zato je razmeroma porozen in manj obstojen, a kljub temu dovolj trden in trajen za individualno gradnjo. Pomembno je, da je kakovostno vgrajen in pravilno vzdrževan med osnovnim sušenjem, ki običajno traja osem dni. Betonskim tlakom je treba dodati armaturo iz jeklenih, steklenih ali plastičnih vlaken, ki povečajo njihovo trdnost in nosilnost.

V zadnjem času se tudi pri stanovanjski gradnji uveljavlja hitro sušeči se in samozgoščevalni beton. Osnovnim sestavinam so primešani cementoli, ki omogočajo hitrejšo vezavo cementa in vode, zaradi česar se beton hitreje strjuje. Njegova prednost je, da pri vgradnji enakomerno zapolni kalup (novi sistemi gradnje vertikalnih sten, na primer ICF), v katerega ga vlivamo, tako da ne nastajajo zračni žepi. To pomeni, da takšnega betona ni treba dodatno zgoščevati z uporabo vibratorjev, ki iztisnejo zrak. Samozgoščevalni beton je bolj homogen, trden in trajnejši, je pa dražji od klasičnega.

Vse pogosteje se uporablja tudi lahki beton, ki ima manjšo težo. V njem je običajni agregat iz drobljenega kamna zamenjan z lahko ekspandirano glino, perlitom, vermikulitom ali žlindro. Primeren je za izdelavo talnih plošč, kjer obremenitve niso velike, saj ima manjšo nosilnost od klasičnega betona, ter za pripravo tlaka na terasah in balkonih. Njegova prednost je večja toplotna izolativnost.