Gemini Haus

Solarna hiša Gemini Haus je vredna pozornosti, in to kljub temu, da lahko obiskovalci opazijo številne pomanjkljivosti gradnje. Gre za osem let star objekt. Ob njegovi postavitvi so imeli v mislih prikaz sodobnih zmožnosti pasivne gradnje, celo več – pozitivne pasivne gradnje. To pomeni, da hiša ne potrebuje energije za ogrevanje, nasprotno, s pomočjo sončnih celic jo pridobiva in oddaja v električno omrežje.

Posebnost hiše je, da se vrti po soncu. Hitrost vrtenja je od 2 do največ 20 cm na uro. Ima obliko valja in meri 120 kvadratnih metrov. Cena gradnje je bila presenetljivo visoka – kar 900.000 evrov. Hiša je izolirana s celulozno izolacijo, njeno ogrodje pa je leseno. Pomanjkljivosti, ki smo jih opazili, se nanašajo predvsem na aluminijasta okna, zelo slabo tesnenje okenskih drsnih vrat in slabo prezračevanje. Hišo so začeli načrtovati že leta 1993, dokončana pa je bila leta 2001. z rešitvami, kot sta usmerjenost proti soncu in fotovoltaika, jim je uspelo potrditi koncept energetske neodvisnosti. Sistem kroženja hiše je zasnovan zelo domiselno. Za premik 120 ton težke hiše zadostuje vsega 120 W močan motor, kar govori o odlični uravnoteženosti in sistemu valjev, ki nosijo objekt. Gre za futuristično zgradbo, ki že s svojo obliko marsikaj pove.

Pasivna + gradnja

Nekaj povsem drugega je bila poslovna zgradba Oststeiermarkhaus v Grosswilfersdorfu. V njej so različne pisarne, pasivna hiša pa meri 600 kvadratnih metrov. Obiskovalca takoj pritegnejo velike steklene površine, še posebej neke vrste zimski vrt, ki prekriva celotno sprednjo fasado objekta. Letne potrebe zgradbe po energiji znašajo 9.500 kWh. To energijo pridobivajo iz fotovoltaičnih panelov na strehi, velikih približno 130 m². Njihova skupna nazivna moč je okoli 18 kW. To pomeni, da letno pridobijo okoli 14.000 kWh, kar je približna letna poraba štirih gospodinjstev. Višek energije pridobivajo poleti.

Stekla W/m2K imajo toplotnoizolativni faktor 0,5 W/m2K, toplotna izolacija v stenah pa je debela od 40 do 50 centimetrov (celuloza). Prezračevanje objekta poteka prek rekuperatorja. Zajem zraka je dislociran od objekta. Med potjo proti objektu se zrak že deloma ogreje. Prezračevanje poteka tudi s pomočjo nadzorovanega in računalniško vodenega nočnega prezračevanja.

Trendisol

Tretja točka strokovne ekskurzije je bila proizvodnja celulozne izolacije Trendisol oziroma blagovne znamke Isocell, pod katero jo prodajajo v Avstriji. Po besedah direktorja Eko produkta Mira Škvorca proizvodni obrat deluje že deset let, in sicer v sklopu več tovarn za predelavo odpadnih surovin.

Celulozna izolacija je izdelana iz zmletega časopisnega papirja. Je edina izolacija, ki za proizvodnjo ne potrebuje novih surovin iz narave. Z zbiranjem časopisnega papirja in s predelavo v končni izdelek je sklenjen ekološki krog, s katerim dosežemo pozitiven učinek na okolje. Celuloza ima vse lastnosti naravnega materiala in se obnaša kot les. Zato je učinkovita v poletnem in zimskem času. Sprejema in oddaja vlago, vendar se s tem njena izolacijska sposobnost ne zmanjšuje. Lahko se navlaži do 40 %, izolacijskih lastnosti pa pri tem ne izgublja.

Trendisol oziroma Isocell proizvajajo z moderno energetsko varčno tehnologijo, in sicer na podlagi kanadske licence s strogim nadzorom kakovosti. Z modernim reciklažnim postopkom ga izdelujejo iz časopisnega papirja, katerega osnovna (glavna) surovina so celulozna vlakna. Sortiran časopisni papir v proizvodnji najprej grobo razrežejo in potegnejo skozi turbino. Med postopkom razvlaknjenja dodajo borovo sol, ki deluje kot zaščitni konzervans (impregnacija). Ta izolacijo ščiti pred plesnijo in insekti, v stiku z ognjem pa naredi kristalino, ki preprečuje dotok kisika. S turbinsko tehnologijo dobijo daljša in lažja vlakna v obliki kosmičev, ki imajo izboljšane izolacijske lastnosti.

V tovarni so predstavili tudi različne oblike nanašanja celuloze (vpihovanje, nanašanje na stene in razsuti material). Obiskovalce je poleg trdnosti vpihane izolacije in morebitnega posedanja še posebej zanimala požarna odpornost. Kljub poizkusom z več vžigalniki smo se lahko prepričali, da gre res za »delčke« papirja, ki pa ne gorijo.

Izolacijo vpihujejo s posebnimi kompresorji, v katere jo vsujejo. Težo vgrajene izolacije določijo z regulacijo potisnega zraka in količino izolacije v cevi. Po vgradnji dobi obliko kompaktne plošče in se ne razsuje, tudi če odprejo steno. Praviloma jo vpihujejo suho; izjema je samo njeno brizganje na steno.

Da bi preprečili posedanje, izolacijo v določen prostor vgrajujejo v različnih težah. Potrebno jakost vpihovanja določijo s poizkusnim vpihovanjem v posebno škatlo in kasnejšim tehtanjem. Tako je teža prostega nasutja 25–60 kg/m³ (odvisno od fizičnega stiskanja izolacije). V streho vpihujejo 40–55 kg/m³, v stene pa 55–65 kg/m³. Teža vgrajene izolacije je odvisna od različnih zahtev. Pri strehi je odvisna od njenega naklona: večji, kot je naklon, večja mora biti teža vgrajene izolacije. Pri prostem nasutju je odvisna predvsem od zahtev v zvezi z zvočno ali toplotno izolacijo.