Ne gre le za udobje, tehnično nepravilne rešitve prezračevanja imajo za posledico tudi smrtne žrtve. V Sloveniji imamo že nekaj takih primerov, na Dunaju je vsako leto okoli pet smrtnih žrtev iz tega naslova! Poleg neustreznih novih stavb so najbolj nevarne neustrezne sanacije starih objektov, kjer se zadev lotijo nekompleksno, najraje samo z zamenjavo oken, kar se zgodi hitro in niti ni drago, lahko pa se konča s smrtnim primerom! Ko so netesna okna zamenjana z novimi, se pojavijo težave, ki jih prej ni bilo. Nekompleksne sanacije so velik problem. Krivci so projektanti, neuki upravniki in izvajalci ter seveda zakonodaja, ki dovoljuje t.i. vzdrževalne posege v stavbah brez strokovne preverbe. In seveda so krivi tudi investitorji, ki mislijo, da lahko »na svojem« delajo, kar želijo. To sicer velja za barvanje sten in menjavanje talnih oblog, ne velja pa ta svoboda za spreminjanje pogojev, ki vplivajo na zdravje in varnost ljudi. Kakovostno prezračevanje je gotovo tak pogoj. Lotiti se ga moramo strokovno.
Kakšno je kakovostno prezračevanje?
Ena najpomembnejših zahtev je konstantno prezračevanje. Zrak mora stalno krožiti po vseh prostorih, sicer pride do kondenza in zastajanja radona. Pomembna je tudi količina pretoka: ko smo prisotni ali ko je denimo v kopalnici veliko vlage, je potreben večji pretoki zraka, sicer manjši. Sodobne rešitve so šle v dve smeri. Že večkrat sem opisoval bolj kompleksne sisteme kontroliranega prisilnega prezračevanja z visoko stopnjo vračanja toplote, a tokrat nas to ne zanima. Tokrat si oglejmo, kaj storiti v starem (ali novem) stanovanjskem bloku, da bo investicija nizka, učinek pa dokazano odličen.
Obstoječe stanje in v čem je problem?
V večstanovanjskih blokih najdemo obstoječe stanje v dveh značilnih različicah: ali so ventilatorji vgrajeni pri vseh odvodih (kopalnica, kuhinja, WC) ali pa gre za vertikalne vodnike, ki se na podstrehi združijo pri skupnem ventilatorju, ki stalno vleče zrak iz vseh vertikal.
Problem je v tem, da v primeru ventilatorjev po prostorih ti delujejo le občasno, torej je prezračevanje zagotovljeno le občasno, ne pa konstantno. Poleg tega je tudi takrat, ko ventilatorji delujejo, problem dotok svežega zraka, saj ponavadi (pri novih oknih) ni odprtin, skozi katere bi zrak prihajal v stanovanje. Četudi bi ti ventilatorji stalno delovali, bi bili zelo glasni in bi porabili veliko energije, vendar pa niso narejeni za stalno delovanje.
V primerih, ko imamo na podstrehi skupni odvodni ventilator, pa je največkrat tako, da so jih zaradi hrupa in porabe energije že davno odklopili in imamo v tem primeru vertikalne kanale brez vsega. Seveda se po teh kanalih zrak dviguje in imamo določeno naravno prezračevanje, a upoštevati moramo, da je ta vlek odvisen od temperaturnih razlik: pozimi torej dobro vleče, poleti manj, ob določenem vremenu pa sploh ne vleče! Drug problem je volumenski pretok, ki nikakor ni konstanten, ampak je odvisen od letnega časa, vremena in kakovosti zatesnitve oken: v stanovanjih, kjer so nova okna, bo vlek slab, drugod boljši, pri odprtem oknu bo večji kot pri zaprtih oknih. Torej prava zmešnjava glede prezračevalnih volumnov. Predvsem pozimi je pretok zraka veliko večji, kot ga potrebujemo, zato je ogromno nepotrebnih ventilacijskih izgub. Če (stari) skupni odvodni ventilator še deluje, ni dosti drugače: volumni so neregulirani po stanovanjih, kjer so navadne odvodne rozete na stenah in netesna okna, poraba energije za ventilator je razmeroma visoka in naprava povzroča prevelik hrup.
Razmeroma enostavne in cenovno ugodne sanacije
Nastalo situacijo lahko rešimo na dva načina. Prvi način je vgradnja posebnih ventilatorjev v vsakem stanovanju na odvodni prezračevalni kanal. Ti posebni ventilatorji so narejeni tako, da delujejo stalno s pretokom 25-30 m³/h, za kar potrebujejo samo 5 do 7 W (v enem letu porabijo za 4 do 6 evrov električne energije!) električne energije in so zelo tihi, 23 dB. Ti ventilatorji zaznavajo vlago v prostoru in če ugotovijo, da je vlage veliko (kopalnica, kuhinja), povečajo pretok zraka tja do 80 ali 90 m³/h, ko vsebnost vlage v zraku pade, pa spet delujejo v nižjem območju! Seveda pa je treba zagotoviti dovod zraka v bivalne prostore: v obstoječe okenske okvirje se vgradijo posebne rozete, ki ustrezno dovajajo svež zrak. Gre za 2 do 3 ure dela z montažo in minimalnimi stroški (če so okna stara, tega ni treba narediti). Strošek za tak ventilator je malo višji, nekaj čez 300 evrov brez montaže. Ta rešitev pride v poštev, kadar je prezračevanje urejeno z navadnimi lokalnimi ventilatorji, ki delujejo le občasno, ali v primerih, ko se stanovalci ne morejo odločiti za skupno sanacijo skupnega odvodnega ventilatorja na podstrešju, kar navajam v nadaljevanju.
Druga rešitev je, da se vgradi skupna naprava, skupen ventilator, ki odvaja zrak iz vseh vertikalnih vodnikov, vendar na način, da so pretoki kontrolirani, poraba energije nizka in da naprava ne proizvaja veliko hrupa. Ta sistem izvedemo tako, da na vse odvode zraka iz kuhinj, kopalnic in WC-jev vgradimo posebne rozete, v katerih je vgrajen mehanski regulator pretoka. V kuhinjo in WC vgradimo rozeto (cena 16 evrov) s fiksnim pretokom 30 m³/h, v kopalnico pa malo dražjo rozeto (90 evrov), ki zaznava vlago in regulira pretok od 30 do 75 m³/h. Seveda je vgradnja rozet tudi na okenske okvirje nujna (obstajajo tudi rozete za preboj skozi zid). Na podstrehi vgradimo poseben ventilator z ustreznim volumenskim pretokom, ki bo stalno sesal zrak iz vseh vertikalnih vodnikov, njegov hrup je okoli 35 dB, poraba pa takšna, da pride mesečni strošek na stanovanje okoli 0,5 evra! Cena takega posebnega ventilatorja je odvisna od zmogljivosti: za pretok do 1.500 m³/h na primer je cena 1.120 evrov, za volumen do 2.500 m³/h pa 1.340 evrov; montažna dela lahko ocenimo do 1.000 evrov. Če so vertikale skupne za več stanovanj, je treba pri vsaki rozeti vgraditi tudi poseben protipožarni element (obroč, ki se ob požaru napihne in zapre pretok zraka), sicer to ni potrebno.
Navedene rešitve so energetsko varčne, čeprav nimajo enot za vračanje toplote, kajti zagotavljajo enakomerno in volumensko ravno pravšnjo izmenjavo zraka. Zagotavljajo kakovostne bivalne pogoje, česar klasične rešitve žal ne ponujajo. Sklenemo lahko, da sodobna ventilacija z vidika investicije ni več draga in da obratovalni stroški niso več visoki, ampak neverjetno nizki – vse to so rezultati novih tehnologij.
Upravniki se raje umaknejo
Za upravnike na splošno velja, da nič ne delajo, da so nesposobni in da seveda samo kasirajo. A ko hočejo kaj narediti v hiši, ne dobijo soglasja, vsi lastniki so pametni, vsak vleče na svojo stran, in v takem ozračju še tako dober upravnik ne more veliko postoriti – njegov domet je barvanje hodnikov in popravilo strehe, pri vsem drugem pa se zaplete. Opisano sanacijo prezračevanja bi lahko upravniki izvedli na podlagi strokovnega mnenja brez parlamentiranja z lastniki, saj gre za varovanje zdravja in osnovne tehnične zahteve po pravilniku o prezračevanju in klimatizaciji stavb. Poseg bi lahko izvedli denimo skupaj z obveznim merjenjem porabe toplote po posameznih stanovanjih (kjer to še ni urejeno), kar so dolžni izpeljati do leta 2010. Zakonodaja upravnikom daje premalo pristojnosti glede priprave in vodenja kompleksnih sanacij, ki so za večino obstoječega stanovanjskega nujne. Nemalo držav ima predpise, po katerih so vsi lastniki dolžni prispevati za sanacije ali modernizacije, za katere se odloči več kot polovica lastnikov, in brez tega bomo stalno v isti zagati! Veliko vlogo pa imajo tudi državne spodbude za kompleksne sanacije, ki bodo gotovo spodbudile večji interes na tem področju!
