Stanovanjska hiša Malovrhovih je delno podkletena, prizidali so ji tudi garsonjero, v kateri biva ženina mama. Za skupno 311 kvadratnih metrov bivalnih površin družina porabi za slabih 200 evrov električne energije na mesec, ki jo uporablja tudi za inverzibilno toplotno črpalko. »Naš največji porabnik,« malo v šali doda Srečo Malovrh, »je zagotovo akvarij, v katerem moramo vzdrževati visoke temperature.« Oba s soprogo se strinjata, da so stroški bivanja nizki, hiša pa jim ponuja optimalno bivalno ugodje.
»Po naravi nisem najbolj naklonjena spremembam,« pravi Alenka Malovrh in priznava, da se je zanjo skupaj z gradnjo začela tudi osebna preobrazba, ki se je v začetku ni zavedala. Njen soprog je bil namreč odločen, da zgradi hišo v skladu z najsodobnejšimi spoznanji o varčni porabi, ekološkem in udobnem bivanju ter sodobnega videza. »Vedno sem si želel hišo s panoramskimi okni, z veliko svetlobe,« pripoveduje Srečo, ob čemer Alenka zmajuje z glavo. »Samo predstavljajte si, kako težko mi je bilo to doumeti, ko pa sem bila vse življenje vajena imeti rože na okenskih policah. Kakšna hiša bo to, če ne bom imela kam postaviti rož, sem se spraševala.«
Hiša ima danes 60 kvadratnih metrov steklenih površin, okna so opremljena s senčili na električni pogon, nimajo pa okenskih polic. A Alenki ni žal.
»Začela sem ceniti prednosti našega novega načina bivanja. Sodobna ženska nima časa, da bi skrbela za toliko rož. Zdaj si ga vzamem raje zase in za družino. Poleg tega z zalivanjem rož večkrat po nepotrebnem zmočiš fasado, kar ni ne dobro ne lepo.« Seveda ima rože še vedno rada, zato zdaj s toliko večjo vnemo načrtuje videz vrta. Ob toliko steklenih površinah se tudi zgodi, da jo kdo vpraša, kakšne zavese si bo omislila, a ona se le nasmehne in reče, da nikakršnih. »Če bi na vsa ta čudovita okna obesila zavese, bi uničila videz notranjosti. Zadostujejo nam senčila, glede katerih sem bila na začetku prav tako skeptična. A so odlična. Poleti se z njimi zavarujemo pred sončno toploto, ne da bi bili prikrajšani za svetlobo. Zvečer nam zagotavljajo intimnost.«
Hišo, ki stoji v strnjenem naselju blizu Ljubljane, je oblikoval arhitekt Robert Ramovš. Odlikujejo jo ravne površine, značilne predvsem za nizkoenergijsko gradnjo. »Seveda se je moral,« pravita zakonca Malovrh, »podrejati tudi nekaterim najinim željam. Želela sva pralnico v kleti, čeprav imava spalnice v mansardi.« Zdaj se Alenka med likanjem v spodnjih prostorih včasih počuti osamljeno, a je zadovoljna, ker sta obe kopalnici povezani z jaškom, po katerem brez večjih težav umazano perilo dnevno pristaja v pralnici.
Hiša je zgrajena z bloki ytong, debeline 40 cm, in izolirana s toplotnoizolacijskimi ploščami ytong multipor. »Vedel sem, česa ne maram,« ob tem pristavi Srečo, »stiroporja. Videl sem namreč že preveč fasad, ki so odstopale ali postale 'mahovnate'. Svetovali so nam multipor in odločil sem se zanj.« Hišo je zgradilo podjetje Sabigradnje, ki ga Malovrhova priporočata tudi drugim, saj sta bila nadvse zadovoljna z njihovo profesionalnostjo in natančnostjo. Pri ytongu je namreč natančna izvedba ključnega pomena, ključno pa je tudi zagotovilo, da bo bivanje v objektu optimalno varčno, udobno in klimatsko ugodno.
