Na stanovanjskem področju se je zadnja desetletja le malo dogajalo, gradnja je bila skoraj povsem enaka. Zadnje desetletje pa je v znamenju velikih sprememb. Pasivne in celo plusenergijske hiše so nekaj povsem novega. Še do pred nekaj leti je bila hiša s porabo energije 5–8 litrov (olja na m2 neto bivalne površine ali 50–80 kWh/m2 na leto) nekaj zelo kakovostnega, danes je pasivna hiša, ki porabi le do 1,5 litra na m2 na leto, nekaj osnovnega! Pred 25 leti smo na strokovnih srečanjih ugotavljali, kako bi se investicija v sončne celice na strehah hiš povrnila v 400–600 letih (odvisno od finančnih aranžmajev), in v prvi knjigi sem omenil ničenergetsko hišo kot znanstveni eksperiment, zdaj pa smo na natečaju za najboljšo energetsko hišo uvedli novo kategorijo – plusenergijske hiše!

Pri tem napredku pa ne gre le za energetsko neodvisnost ali malo odvisnost teh hiš, te hiše so veliko bolj udobne za bivanje, in kar je najpomembneje, danes in tukaj jih znamo sami narediti po popolnoma neproblematičnih stroških: za ceno trisobnega stanovanja v mestu lahko naredimo pasivno hišo za štiričlansko družino, streljaj iz mestnega središča! Ta hiter razvoj žal pomeni tudi nekaj drugega: hiše, starejše od 25 ali 30 let, praktično niso kaj veliko vredne, težko jih je prodati, saj imajo zelo verjetno slabe tlorise, slab zrak, plesnive zidove in porabijo zelo veliko energije, največkrat so tudi prevelike, neracionalne. Žal so te hiše vredne le toliko, kot je vredno komunalno opremljeno zemljišče pod njimi, zato bo dela za gradbenike še zelo veliko: v naslednjih 50 letih moramo vse obstoječe hiše temeljito prenoviti ali pa podreti in jih nadomestiti z novimi pasivnimi hišami. Lahko torej trdim, da je bilo zadnjih 15 let v gradbeništvu zelo burnih in ravno ta čas je spremljala ta priloga s svojimi koristnimi napotki, informacijami, bilo je pestrih 15 let.

Kaj smo brali, kje so bili poudarki?

O vsem po malem. Za takšno prilogo je najpomembneje, da daje prave konkretne informacije o vsem tistem, kar lahko sami postorimo po svojih domovih, po drugi strani pa, da nam daje strateške informacije o vsem tistem, česar ne moremo postoriti sami, vendar se moramo sami odločiti: denimo o tipu gradnje, izolacijskih materialih, prezračevanju, ogrevanju…

Morda je bilo preveč poudarka na toplotnih črpalkah, ki so primerne le za pasivne hiše, za vse druge so električno preveč požrešne, in morda smo premalo poudarjali najboljšo rešitev za ogrevanje: to so biomasa (drva, sekanci ali peleti) in sončni zbiralniki za sanitarno vodo. To kombinacijo bi morala tudi država posebno močno spodbujati, saj ta kroji našo odvisnost od električne energije, kar je pomembno.

Orali smo ledino pri gradnji pasivnih hiš, kako jih narediti, iz česa in kako pomembna je zasnova hiše. Da je ravno prav velika hiša, je zelo pomembno, saj se mi redno dogaja, da se srečujem z investitorji, ki gradijo prevelike hiše za svoje potrebe in za svoje denarnice. Slovenska megalomanskost je neverjetna, ne vem, od kod izhaja. Ali ni najbolj logično graditi ravno prav veliko hišo, in če bomo nekoč potrebovali ali želeli in si lahko privoščili več, bomo pa takrat šli v dozidavo ali drugo hišo. Zakaj se lotevamo prevelikih in zato predragih hiš, saj hiše niso cilj, ampak le sredstvo za dobro življenje…

Utirali smo pot prezračevanju in še veliko dela bo na tem področju, saj so zadnji dve desetletji na to področje pozabili vsi po vrsti: projektanti, nadzorniki in inšpektorji, vendar pa na to niso pozabili ljudje, ki morajo dihati zrak, ki ga v teh objektih primanjkuje, in to ni mala težava. Razložiti, da je sedanja praksa na tem področju neustrezna in celo zdravju škodljiva, ni enostavno, še težje je razložiti, da brez prisilnega prezračevanja ne gre in da okno ni prezračevalni sistem. Na tem področju je največ strokovno zavajajočih trditev in komercialnih tekstov, ki jih uredništvo pač ne more spreminjati ali strokovno korigirati. Na tem področju bo še veliko dela, spominja me na talno ogrevanje: več desetletij smo se morali bojevati z neresnico, da je tak način ogrevanja zdravju škodljiv (škodljiv je le, če je napačno narejen, vendar zdravju utegne škodovati vse, kar je napačno narejeno…).
Morda smo premalo opozarjali na samovoljno neustrezno barvanje fasad: ekscesnih primerov je veliko preveč, trpijo pa tisti, ki morajo to gledati, veliko bolj kot tisti, ki so si to omislili. Denimo na Nizozemskem mora investitor deponirati na upravni enoti vzorec fasade, da le ne bi bilo nesporazuma o tem, katero barvo ali material je kdo mislil.

Kaj nas še čaka?

Že leta govorimo o merjenju toplote po stanovanjih, pa v praksi o tem še skoraj nič ni narejenega, a zakon to zahteva in naenkrat bo rok za izdelavo tega načina obračunavanja stroškov tukaj. Veliko je vprašanj in mencanja, čakanja, obiranja… povsem po nepotrebnem; pravijo, da tistega, kar moraš, ni težko narediti. Še nas čaka delo pri določanju čim bolj čistih in enostavnih rešitev na področju ogrevanja in hlajenja hiš, da ne bodo polne nepotrebnih naprav in sistemov… in da ne bo nepotrebnih stroškov.

Še bolj bomo morali opozarjati na prijazne materiale, na prijazne zasnove domov, ki ne morejo postati predmet arhitektonskega izživljanja, ampak skupek dobrih in nam milih multikulturnih in multioblikovalskih vsebin. Nemalokrat me zmrazi, ko stopim v hiše, ki so sicer zelo materialno bogate, a povsem neprijazne, neprijetne za bivanje, z neustreznimi, čeprav dragimi materiali in nemogočimi barvami in obdelavami, ki nimajo v domu kaj iskati, da ne omenjam smrtno nevarnih stopnišč in ograj, ki jih redno objavljajo »ugledne« arhitektonske revije. Največji škodljivci na tem področju so ravno nekateri arhitekti, ki kupcem brez njihove močne volje in izoblikovanega okusa vsiljujejo neprijazne šokantne arhitektonske kombinacije bolečih barv, bolečih obdelav (ostri robovi, steklene mize, gladek kamen…) ter svetlečih materialov (inox) in obdelav…

In čaka nas odločitev: ali bomo delali po starem ali pa po novem. Staro je tisto, kar nas večina ima, novo je tisto, kar ima naš znani telovadec Mitja Petkovšek: za ceno povprečnega stanovanja je naredil hišo, ki dvakrat več energije proizvede, kot pa je porabi! Ni problem znanje, tehnologija ali denar, problem je odločitev! Prav enaka odločitev pa čaka politiko: namreč gospod Petkovšek ne potrebuje ne TEŠ ne JEK. S to prilogo se bomo odločali lažje in bolj samozavestno.