Samo en primer: bistvo montažne gradnje je že vse od začetka zelo velika natančnost in ravnost sten, pri klasični gradnji pa je bilo lahko vse bolj kot ne približno, saj so zidarji vedno prisegali na to, da malta vse pokrije. Danes je tudi klasična gradnja vse bolj natančna, maltni stiki so vse tanjši, Wienerberger pa je pred leti trgu ponudil celo opečne bloke, ki se lepijo in zlagajo kot lego kocke. In so se glede natančnosti in ravnosti močno približali montažni gradnji, ki je lahko različna. Velikostenska, malostenska, konstrukcijska gradnja, v to kategorijo pa lahko povsem mirno uvrstimo tudi lesene hiše in pogojno hiše iz ytonga, ki nekako združujejo prednosti klasične gradnje oziroma klasičnega zidu in montažnega sistema postavljanja velikih blokov. Sistem gradnje je čist, hiter, enostaven, poleg tega kupcu ponujajo stene zelo dobre toplotne karakteristike, če pa se jih izolira, že govorimo o nizkoenergijskem objektu ali celo pasivni hiši.
Kakovost klasične gradnje za trg vse bolj pada in je nemalokrat že kar katastrofalna. Po naših izkušnjah je na področju montažne gradnje na srečo nasprotno, podobno pa tudi pri gradnji individualnih hiš, kjer so izjemno pomembni izvajalec in nadzor ter pravilno načrtovanje. Danes vsaj v montažni gradnji ni pomemben le kvadratni meter stanovanjske površine, ampak vse okoli njega in to, kako do njega pridemo. To je temelj kakovostne gradnje.
Sistemi
Tehnično je šel razvoj gradnje montažnih hiš od malotabelnih do velikotabelnih sistemov, ki so se nekako najbolj uveljavili v industrijski proizvodnji. Njihova prednost je montaža. Pri zniževanju stroškov je hitrost gradnje še kako pomembna, pa tudi v proizvodnji je tak sistem cenejši. Slabost je, da potrebujete za dostavo velikotabelnega sistema velike tovornjake in dvigalo, hkrati pa to zahteva dovolj velik in širok dostop do gradbišča. Prednosti industrijske proizvodnje sta poleg hitrosti in enostavnosti ter optimalne zaščite med proizvodnjo tudi zares strogo upoštevanje vseh normativov in izjemno visoka kakovost, ki je zagotovo enaka deklarirani v tehničnih podatkih oziroma gradbenem načrtu. Malotabelni sistemi se še vedno uporabljajo, vendar redkeje, tako da veliki proizvajalci praktično naredijo vso steno v tovarni in hišo potem po kosih prepeljejo na gradbišče ter jo relativno hitro sestavijo.
Tretji način je konstrukcijska montažna gradnja. Proizvajalci naredijo konstrukcijo hiše v delavnici. Potem konstrukcijo odpeljejo na objekt, kjer zložijo ogrodje, nato na terenu začnejo izdelovati stene. Sistem ima to prednost, da za gradnjo niso potrebna velika dvigala, prav tako ni potrebna obsežna organizacija. Praktično je tak objekt mogoče postaviti z manjšo gradbeno ekipo obrtnikov. Na konstrukcijo namreč preprosto vpnejo stene. V stene vgradijo izolacijo, na zunanjo stran ploščo OSB, ki daje steni trdnost, in potem fasado. Na notranji strani pa izolaciji sledijo parna zapora, kovinska podkonstrukcija in obloga iz mavčnih plošč. Praktično je vse zelo podobno gradnji velikotabelnega sistema, s to razliko, da je velikotabelni industrijski, konstrukcijska montaža pa bolj obrtniško delo. Take hiše so lahko zelo kakovostne, seveda pa je marsikaj odvisno tudi od ekipe, ki jo gradi, in je potreben dober nadzor. Pri velikostenskih elementih so pravila igre popolnoma jasna. V steni je to in to. Pika. Ni napak, kupec v bistvu dobi tudi certifikat kakovosti.
Brunarice
Četrti sistem »montažne« gradnje ima najstarejšo tradicijo, to je sestavljanje lesenih hiš iz obdelanih brun. Te hiše so drugačne, včasih se kombinirajo s klasično gradnjo, tako da je del objekta zidan, del pa lesen. Brunarica se izolira znotraj in potem dobimo tudi kakovostno toplo hišo. Zelo zanimivi in tako rekoč »bio« so leseni objekti, ki nimajo izolacije, ampak je stena dovolj izolativna. Lesene stene so izdelane iz trislojnih lepljenih brun, ki pa morajo biti debela najmanj 22 centimetrov, da zadostijo zahtevam po toplotni izolativnosti objekta, in v takih primerih dodatna izolacija ni potrebna. Kaj pa trajnost montažnih objektov? Odgovor je preprost. Dokler ne pušča streha, je življenjska doba vseh montažnih objektov najmanj stoletje. Če ne verjamete, poglejte stare pode, kašče in podobne lesene zgradbe.
Stene dihajo
Pri montažnih in drugih hišah se pogosto postavlja vprašanje difuzijske odprtosti sten in stropov. Kaj to pomeni? Lahko imamo objekt, katerega stene so popolnoma paroneprepustne. Na hitro rečeno je to nekaj podobnega, kot bi živeli v plastični hiši, druge pa sprejemajo vlago iz prostora in jo postopno prepuščajo skozi stene. V primeru difuzijsko zaprtih sten (ali stropov v mansardi) je pač treba poskrbeti za dodatne ukrepe prezračevanja, paroprepustne stene pa take, kot so, zagotavljajo dodatno ugodno klimo. To je problem, ki se pogosto pojavlja tudi pri klasičnih gradnjah.
Ampak kako doseči paroprepustnost? Bistveno je, da v steni ali v stropu ni nekega paroneprepustnega sloja, pa naj gre za parno zaporo ali navsezadnje za barvo, ki je paroneprepustna. Tako so najbolj paroprepustni leseni objekti (objekti, ki imajo popolnoma lesene stene brez dodatne izolacije), to velja za objekte, grajene iz zidakov ytong in ne nazadnje tudi iz opečnih. Seveda pa je vedno pogoj to, da na zidu ni enega sloja paroneprepustnega materiala. Ampak tudi to še ni dovolj. Slediti moramo tudi gradbeni fiziki, ki narekuje, da si morajo od znotraj navzven slediti vedno bolj paroprepustni sloji, saj bi sicer ob prehodu z bolj na manj paroprepustni material prišlo do kondenziranja vlage.
Tako so danes običajno zgrajene strehe, ki imajo na notranjem delu parno oviro, na zunanji strani pa je nameščena paroprepustna folija oziroma sekundarna kritina. Ta preprečuje prodor vlage od zunaj, hkrati pa omogoča prehod vlage od znotraj navzven. Če pa bi strešno kritino, opečno ali betonsko (in še bolj kovinsko), namestili na sekundarno kritino, bi prišlo do kondenziranja vlage in težav. Zato je potreben kanal za prezračevanje, v katerem vlaga v bistvu izpari. In podobno so danes zgrajene tudi montažne stene, parna ovira ali zapora pa je tisti podatek, ki pove, ali stena diha ali ne.
Ovira ali zapora?
Sedaj pa se boste vprašali, kdaj se nekateri gradbinci odločajo za parno zaporo in ne morda za oviro, ki je, kot razlagamo mi in strokovnjaki, bistveno bolj zdrava. Zaradi gradbene fizike in težav glede paroprepustnih slojev. Do vse pogostejše uporabe parne ovire v mansardah pa je prišlo ravno zaradi večje preprostosti uporabe. Pri namestitvi parne zapore je namreč pogosto prihajalo do težav. Zapora mora biti res kakovostna položena. Sloji morajo biti med seboj zlepljeni, povezani z vsemi elementi preboja in še bi lahko naštevali, da, enostavno povedano, dosežemo zares popolno paroneprepustnost, saj v primeru, da nam kondenz nekje uhaja v ostrešje oziroma izolacijski sloj, nismo naredili ničesar.
Vlaga ne sme prodreti v izolacijski sloj, ker to lahko povzroči številne težave. Realnost slovenskega gradbeništva pa je pogosto tudi to, da ga spremlja malomarnost, zato je bolj smiselno uporabiti parno oviro in sistem gradnje, ki omogoča difuzijsko odprtost sten (tukaj bodite še posebno pozorni pri izbiri zaščitnih slojev barve in izolacije). Tudi zato proizvajalci toplotne izolacije že vrsto let priporočajo parne ovire, seveda pa je treba zadostiti vsem zahtevam gradbene fizike.
Sistemi sten
Marsikdo je prepričan, da so najbolj naravne (paropropustne) montažne in lesene hiše. So ali pa tudi ne. Kot sem že omenil, v tem vodijo popolnoma lesene hiše, potem objekti iz elementov ytong, opečne iz korektno zgrajenih sten (to pomeni paroprepustnih izolacijskih slojev in ometov), paroprepustnost sten montažnih hiš pa je odvisna od sestave stene. Zagotovo so glede paroprepustnosti skoraj na zadnjem mestu različne brunarice in tudi nekatere montažne hiše ter skeletne gradnje. Pred dokončno sodbo pa je treba poznati zgradbo stene. Vzrok za slabo paroprepustnost brunaric se skriva v tem, da je zunanji leseni sloj slabo paroprepusten in je zaradi tega treba na notranji strani stene (na topli) namestiti parno zaporo, ki prepreči kakršno koli prodiranje vlage v steno.
Pri sistemih trdne gradnje (npr. ytong, opeka) je problematika vlage v različnih slojih manj izrazita, kajti že stene predstavljajo možen regulator vlage v prostoru, pri montažnih sistemih pa je treba biti bistveno bolj previden, kajti vlaga v stenah lahko poškoduje celotno zgradbo. Temelj pa je, kot smo rekli, da si od znotraj navzven sledijo vedno bolj paroprepustni sloji.
Vsekakor je smiselno imeti difuzijsko odprte objekte. Najmanj strehe, da gre vlaga iz hiše tudi skozi streho. Če pa imate difuzijsko zaprte stene objekta, morate še toliko bolj skrbeti za zračenje... Zagotovo pa vam bodo lastniki objektov z difuzijsko odprtimi stenami vedno znova zagotavljali o kakovosti bivanja v takih objektih. Praviloma upravičeno.
Fazni zamik
Ob vsem tem pa je pri montažnih hišah oziroma sestavi sten in stropov pomembna tudi fazna prehodnost toplote, ki preprečuje pregrevanje in prehitro ohlajevanje objektov. Nekoč je veljalo, da se montažne hiše hitro segrejejo in hitro ohladijo, s sodobnimi materiali in naravnimi izolacijami pa so proizvajalci to fazno prehodnost temeljito izboljšali.
V osnovi moramo vedeti, da zidane hiše zaradi zidu, ki je sicer slab toplotni izolator in ga je zato treba dodatno izolirati s toplotno izolacijo, dobro akumulirajo toploto. Zidana hiša se tako počasneje shladi kot montažna, ki ima vgrajenih manj toplotno stabilnih materialov. Večina zidanih hiš pa ima streho, ki je v osnovi podobna streham v montažnih hišah, tako da pride nekako do izenačitve.
Seveda je vprašanje, kako doseči počasnejše prepuščanje toplote. Materiali na osnovi lesa nekajkrat počasneje prepuščajo toploto v primerjavi z mineralno volno in tudi stiroporom. Fazni zamik je mogoče izboljšati tudi z različnimi gradbenimi materiali, v prvi fazi pa so podeskane strehe zamenjale plošče agepan, strehe, pri katerih je nad izolacijo samo paroprepustna folija, pa so že postale preteklost. Paroprepustno folijo pa priporočamo pri vseh lesenih ploščah in tudi pri tistih, za katere proizvajalci zagotavljajo, da jih ne potrebujejo. Izkušnje nekaterih krovcev s temi ploščami namreč govorijo o tem, da te niso dovolj vodoodporne, zato priporočajo dodatno zaščito.
Cilj pri zaščiti pred poletno toploto je doseči tak zamik prehoda temperature skozi streho ali steno, da najvišja dnevna temperatura v notranji prostor prodre šele, ko se zunaj že toliko hladi, da se lahko s prezračevanjem prek gradbenih delov segretega prostora doseže nasprotno delovanje. Težnja je doseči fazni zamik okoli 12 ur, 10-urni pa je približno minimalni, ki še zadošča.
Za boljšo razjasnitev podatkov poglejmo različne materiale in fazne zamike. Deseturni fazni zamik je, kot smo rekli, nekako minimalni fazni zamik, ki še zadošča, da se stavba v normalnih razmerah ne pregreva. Klasične montažne gradnje so imele v preteklosti fazni zamik okoli 6 ur, podobnega pa ima tudi velika večina obstoječih streh z urejenimi mansardami, tako da ne preseneča to, da mansarde veljajo poleti za prave vročinske kletke. S pomočjo sestave stene in strehe danes montažni objekti dosegajo kakovostne fazne zamike, zanimivo pa je, da večina montažnih graditeljev uporablja izdelke programa Steico, ki ga v Sloveniji zastopa Artimex iz Škofljice.
In kaj pravzaprav vse to govori? Da montažne hiše postajajo vse bolj naravne. Dihajo, so iz naravnih materialov, lesa ali lesenih vlaken, naravne izolacije... So, kot smo napisali na začetku, spet korak pred klasično gradnjo, razen sistema ytong, ki, kot smo zapisali, združuje prednosti enega in drugega sistema.
