Prelomnice v drugi petletki so bile dejansko, kot smo rekli, največje, bilo pa jih je več.

Pojdimo po vrsti in poglejmo spet najprej ekipo, ki je dejansko živela s prilogo, naš cilj pa je bil ves čas ustvarjati časopis, zanimiv za bralce in ki jim bo tudi pisan na kožo. Priloga je bila v začetku še mesečnik, priprava tekstov je potekala sproti, postavljanje pa je bilo vedno znova poseben praznik, pri katerem sta poleg tehničnega oblikovalca Metoda Šinkovca sodelovala tudi Domen Rant in Tomaž Bukovec. Prvi je skrbel za komercialne in promocijske prispevke ter oglase, drugi pa za poljubno tematiko. Delo je praviloma trajalo pozno v noč, ekipa pa je vedno naročala pice in napitke, tako da smo bili verjetno takrat edina redakcija, ki je veselo kršila prepoved pitja piva v službenih prostorih. Ampak eno pivo vendarle ni bilo tako velik greh.

Moj dom v Nedeljskem dnevniku

Prvo leto sta izšli dve številki, drugo pet in šesta izredna, leta 1998 smo izdali deset izvodov, leta 2002 pa smo prilogo iz Dnevnika »preselili« v Nedeljski dnevnik in s tem precej povečali branost. Zanimivo je, da so nekateri nasprotovali »prehodu« priloge v Nedeljski dnevnik, kajti dejstvo je, da so se zaradi trikrat večje naklade temeljito povišali stroški tiska, in nekateri so dvomili, da bomo finančno obremenitev zdržali. Moj dom je komercialna priloga, ki se sama financira in mora prinašati dobiček. S prihodki od oglasov se morajo pokrivati tudi vsi stroški. Prehod priloge v Nedeljski dnevnik sta takrat podpirala odgovorni urednik Zlatko Šetinc, za katerega moram reči, da je s svojimi nasveti, opažanji in pripombami posredno močno vplival na podobo priloge, in predsednik uprave Branko Pavlin. Medtem ko je bil tedanji član uprave Branko Bergant med dvomljivci.

obletnica1.jpg

In potem je uvodničarju priloge Tomažu Bukovcu, ki je v uvodniku jasno napisal, da bo Moj dom poslej tudi priloga Nedeljskega dnevnika, in je »pozabil« zapisati, da gre za poizkusno in testno akcijo, kot je bilo nekako dogovorjeno, krepko opral možgane, češ da ni omenil te poizkusne dobe. »Ampak oba z Bukovcem sva takrat vedela, da sta večja naklada in branost edina možnost za preživetje priloge, ki je že kot priloga Dnevnika dosegla dokaj visoko branost in ni imela skoraj nobene druge možnosti za nadaljnjo rast branosti in bistveno povečanje letnega prihodka. V veliki meri nam je to uspelo zaradi ekipe, ki je v prilogo ves čas verjela,« pripoveduje Domen Rant.

Avtorji in rubrike

Priloga Moj dom je rasla in v njej so se izmenjevali številni avtorji. Remco Knibbe, ki je Nizozemec in s katerim smo imeli kar nekaj težav zaradi dvojnega prevajanja (iz nizozemščine v angleščino in potem v slovenščino), Inge Kalan Lipar in zakonca Hughes – Darja in Rick H., ki sta kot avtorja nasvetov za urejanje interjerjev nepogrešljiva in na daleč prepoznavna. Dolga leta in občasno še danes predstavlja naselja Boris Dolničar in še bi lahko naštevali sodelavce. Rubrika Naselja je nastala v vasi Žubina pri Velikem Gabru, ki se je avtorju teksta usedla v srce. Zaradi urejenosti celotnega naselja in posameznih hiš smo začeli predstavljati zanimive slovenske vasi in naselja. Žubina je bila prva predstavljena vas v tej rubriki, in sicer v 57. številki septembra 2002.

Nekatere rubrike smo uvedli pozneje, odmevna pa je tudi rubrika Naš test. Zgodbe o testih so številne. Zagotovo ne moremo pričakovati, da so naši avtorji hkrati vedno tudi največji specialisti za posamezne stroje, vendar smo kot redni uporabniki različnih pripomočkov uspeli doseči dokaj visoko kakovost opažanj in preizkusov, v veliki meri pa so testi tudi plod sodelovanja z različnimi strokovnimi sodelavci, ki obvladajo določene stroje, nato pa smo lahko z njihovo pomočjo našim bralcem še bolj kvalitetno in verodostojno predstavili številne izdelke. Vse od kosilnic do motornih žag, motornih kos, vrtalnikov in še bi lahko naštevali tekste, ki smo jih nekako delili v predstavitvene in tiste prave, v katerih smo stroje res temeljito tudi preizkusili.

Bistvo dobrega testa pa nista le dober preizkus in zapis, ampak tudi fotografija izdelka med delom. Tukaj pa je treba dobiti tako imenovane »manekene«. Znance, prijatelje in tudi naše strokovne sodelavce. Naši testi so zagotovo med najbolj branimi prispevki v prilogi. Samo kot zanimivost naj zapišemo, kako smo nekoč ujeli »manekena« za škarje za živo mejo. Avtor teksta je iskal nekoga, ki bi strigel mejo za fotografiranje, zagledal zanemarjeno živo mejo in se ustavil ter vprašal lastnika, ali želi preizkusiti škarje na svoji živi meji. Možak je bil takoj za stvar, vse skupaj smo poslikali, po Stihlove škarje pa smo se vrnili naslednji dan, kajti možak je moral obstriči vso živo mejo.

Rekordni skok branosti

Moj dom je šel, kot smo zapisali, v drugi petletki skozi pomembne prelomnice in odločitve. Drzna je bila odločitev za prehod v Nedeljski dnevnik, kasneje za štirinajstdnevnik, za okrepitev ekipe. Ob prehodu na štirinajstdnevnik smo načrtovali, da bo Moj dom obsegal manj strani, rubrike smo razdelili, zgodilo pa se je, da so bile vse številke zasute z oglasi in smo bili prisiljeni povečevati število strani (to je odvisno od števila oglasov) in prispevkov, vsekakor pa smo vedno sledili osnovni usmeritvi, to je, da Moj dom nikoli ne sme postati oglasnik.

obletnica2.jpg

Naj zapis o drugi petletki končam s pomembnim uvodnikom, ki je leta 2003 govoril o rekordnem skoku branosti. Poleti smo v enem izmed uvodnikov priloge zapisali: »Po raziskavah nacionalne raziskave branosti leta 2003 je branost naše priloge v enem letu poskočila natančno za 72,41 odstotka, kar je rekord. Še lani smo imeli 5,8-odstotno branost in smo bili na 24. mestu, letos pa imamo že 10-odstotno in smo na 15. mestu, seveda pa upamo, da bo ta odstotek še naraščal. Po zadnjih podatkih se je to res zgodilo in zadnja merjenja govorijo o tem, da dosegamo že 13,4-odstotno branost, kar pomeni 230-odstotni skok v dobrem letu dni. Novembra lani je uprava Dnevnika podprla ekipo priloge in predvsem s številkami obrazložen predlog Domna Ranta ter se odločila, da postane priloga Moj dom tudi priloga Nedeljskega dnevnika in ne le Dnevnika. Tako sta se avtomatično dvignila naklada na 203.000 in s tem tudi število bralcev. Vseeno pa – glede na to, da je priloga mesečnik, človek v tem času že pozabi, kaj je bral včeraj – podatek o tako visoki branosti pove tudi to, da ste bralci Nedeljskega prilogo vzeli za svojo...«

Štirinajstdnevnik

Potem smo septembra 2004 prešli na štirinajstdnevnik, zaradi vse večjega dela sta se takrat glavni gonilni sili projekta Domen Rant, pomočnik direktorice oglasnega trženja, in novinar Nedeljskega dnevnika Tomaž Bukovec odločila, da je treba celotno ekipo okrepiti. Vodenje projekta Moj dom je prevzela najprej komercialistka Anda Arko, mesto odgovornega urednika pa Miran Kump. Po odhodu Arkove z Dnevnika je komercialne zadolžitve najprej prevzela Mateja Blatnik, kasneje pa Aleš Žerovnik.

Morda za konec še beseda o uvodnikih. Verjetno je tudi to po svoje rekord, kajti Tomaž Bukovec je napisal popolnoma vse uvodnike vseh dosedanjih prilog Moj dom, se pravi z današnjim vred 252. In v vsem tem času je na zalogo napisal vsega dva. Bi rekli, da ni bil na bolniški, nikoli ni manjkal... No, tudi to ne drži povsem. Tudi v bolniški postelji je imel ob sebi tipkovnico, med štirimi kemoterapijami in več kot 160 dnevi v bolnišnici leta 2009 je kljub težki bolezni ves čas ostal aktiven in povezan s prilogo Moj dom in matičnim uredništvom Nedeljskega dnevnika. Dejstvo je, da je po svoje tudi s pomočjo tega dela, s pomočjo bralcev Nedeljca in priloge Moj dom ali za njih, kot pravi sam, obvladoval (in jo še) težko bolezen. Uvodnika na zalogo pa je napisal, kot smo rekli, samo dva. Ko je novembra 2009 odšel na nesorodno presaditev matičnih celic kostnega mozga. Ampak to je že druga zgodba, ki sodi v tretjo petletko...