V Zakonu o zaščiti živali Pravilnik o zaščiti hišnih živali določa, kakšna mora biti vsaj minimalna skrb zanje. Kot pojasnjuje Nataša Celin, pravnica in pravna svetovalka Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, mora lastnik svojemu ljubljenčku zagotoviti ustrezno namestitev, pravo količino kakovostne hrane in vode ter dovolj gibanja. Preprečevati mora pojav bolečin, poškodb in bolezni; če pa se te vseeno pojavijo, mora takoj poiskati pomoč veterinarja. Na kratko: vaš hišni prijatelj se mora prav vsak dan počutiti dobro; da pa bi mu to lahko zagotovili, morate odpreti nekaj knjig in se poučiti, kakšne so pravzaprav njegove dejanske potrebe. Poleg tega je odgovornost skrbnika tudi, da živali prepreči pobeg. Marsikdo pa ne ve, da je pobeg treba tudi prijaviti.

woman_bringing_white_dog_to_vet.jpg

Katere so najbolj pogoste kršitve zakonika?

Nataša Celin v društvu enkrat tedensko vsem prijavljenim nudi brezplačno pravno svetovanje, poroča pa, da sta najbolj pereči težavi slaba oskrba živali ter njihova zapustitev. Ljudje najpogosteje prijavljajo primere, ko lastniki ne zagotavljajo ustrezne prehrane, nege in zdravljenja. Nekateri živalim sploh ne odstranjujejo zajedavcev, jih puščajo nezavarovane pred padavinami, vetrom, mrazom in soncem ali pa ne čistijo redno njihovih prostorov ter jih tako prisilijo, da živijo v svoji umazaniji. Pogosti so tudi primeri prekratkega priveza. Po pravilniku mora biti ta namreč enak najmanj trikratni dolžini psa, merjeni od konice nosu pa do konca repa, vsekakor pa daljši od treh metrov.

Celinova opozarja, da predvsem v poletnem času veliko ljudi svoje hišne živali tudi enostavno odvrže. Medtem ko imajo psi in mačke na cesti še nekaj možnosti za preživetje, pa večino bolj eksotičnih živali tako pričaka zanesljiv konec. Pri živalih, ki so omejene na bivanje v notranjih prostorih, je že tako težko preverjati, ali se z njimi res dobro ravna, toda v društvu kljub temu izvedo za veliko namernih izpustov sobnih ptic, predvsem papagajev. Ljudje se morajo zavedati, opozarja Celinova, da jim ne delajo usluge, če jih spustijo v naravo, saj v njej enostavno ne morejo preživeti.

wisteria_bird_cage.jpg

"Društva za zaščito živali vsakodnevno sprejemajo prijave obupanih sosedov ali mimoidočih, ki opazijo trpljenje živali in želijo pomagati, pa ne vedo kako," pravi Nataša Celin. Medijsko na žalost odmevajo samo primeri, ki so resnično nečloveški, tako kot lanskoletna žalostna zgodba ovčarja, povsem shiranega in polnega bolh, privezanega na prekratko verigo, z ovratnico zažrto v meso. Celinova pravi, da bi bilo potrebno takšnim nevestnim lastnikom za vedno prepovedati posedovanje kakršne koli živali, vendar pa zaenkrat slovenska zakonodaja takšnega člena še nima.

Kakšno moč sankcioniranja ima država?

"Zakon o zaščiti živali kot prekrške določa različne primere naklepne opustitve skrbi za živali in naklepnega ravnanja, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče oziroma ponavljajoče trpljenje," razlaga pravna svetovalka Društva za osvoboditev živali in njihove pravice. Zakon prav tako določa, da se posameznika, ki stori takšen prekršek, kaznuje z globo od 200 do 1200 evrov ali z zaporom do šestih mesecev. Kot pravi Celinova, je takšnih primerov veliko in so tudi ustrezno sankcionirani, razen takrat, ko je bilo dejanje storjeno iz malomarnosti in ne naklepa, saj v takšnem primeru skrbnika kazensko ni mogoče spoznati za odgovornega.

5318410571_a969ec64ef.jpg

"Kdor pa muči več živali oziroma mučeno žival trajno pohabi ali na krut način povzroči njen pogin, se kaznuje z zaporom do enega leta," dodaja Celinova. Vendar pa je tudi v tem primeru potrebno dokazati naklep. V sodni praksi je na žalost znan tudi primer, ko je storilec domači mački prizadejal številne udarce, ki so privedli do velike krvavitve, v končni fazi pa tudi do pogina. "Storilec je bil spoznan za krivega, sodišče pa mu je določilo kazen petnajstih dni zapora."