Ob tem se zastavlja neposredno vprašanje preventive oziroma dostopnosti informacij o plazovni ogroženosti posameznih območij. Kot pravi direktor Geološkega zavoda Slovenije Marko Komac, so raziskave in ocene stopnje prekrivanja poseljenosti in možnega pojavljanja zemeljskih plazov že pred časom pokazale, da je poseljenih do 20 odstotkov območij, ki bi jih lahko ogrozili zemeljski plazovi. »Tudi če predpostavimo, da je ocena previsoka in je takih območij manj, delež v nobenem primeru ni nižji od 15 odstotkov,« pravi.

Zemeljski plazovi se običajno sprožijo zaradi razrahljanih zgornjih plasti zemlje na strmih pobočjih. Zemlja se razrahlja po nekaj dneh obilnega deževja, nevarnost pa je večja na pobočjih, ki so izsekana oziroma niso poraščena z drevesi. Drevesa drsenje zemeljskih plasti namreč preprečujejo s koreninami. Te plasti zemlje držijo skupaj in vsaj delno preprečijo obsežnejše zdrse.

Karte plazovne ogroženosti

»Kdor se odloča za novogradnjo hiše ali drugega objekta na območju, za katerega se mu zdi, da bi lahko bilo plazovno ogroženo, ima pri nas razmeroma malo možnosti, da bo na ravni lokalnih skupnosti in občin sploh lahko dobil relevantne informacije,« pravi Komac. Na ravni celotne Slovenije je karta sicer izdelana, a graditeljem na specifičnih mikrolokacijah to ne pomaga veliko. Da bi se izognili temu, da bi na plazovno ogroženem območju na stotine tisoč evrov vložili v gradnjo hiše, ki jo lahko v nekaj sekundah odnese zemeljski plaz in za seboj pusti razdejanje ali celo človeške žrtve, se je treba obrniti neposredno na geologe. Geologi z geološkega zavoda lahko specifično lokacijo oziroma parcelo pregledajo na kraju samem in sistematično podajo oceno potencialne ogroženosti. Cena za ogled in izdelavo take ocene se giblje od 500 do700 evrov, podobne oglede pa opravljajo tudi nekatera manjša podjetja.

Ne glede na to, da je ob novogradnji treba upoštevati specifično lego mikrolokacije, pa priložena karta plazovne ogroženosti države kaže, katera širša območja so v Sloveniji bolj in katera manj ogrožena. Medtem ko alpski predeli ne izkazujejo posebne ogroženosti, se pas višje stopnje ogroženosti vleče od Tolmina prek Škofjeloškega hribovja mimo Ljubljane proti okolici Zagorja in Zasavja širše, na eni strani naprej proti Koroški, na drugi pa na območje Slovenskih goric in območje južno od Celja. Na Primorskem so najbolj ogrožena flišna območja in pečine. »V vseh primerih gre za geološko sestavo tal, ki je bolj izpostavljena preperevanju,« pojasnjuje sogovornik.

Država in občine problematiki ne posvečajo dovolj pozornosti

Kljub temu da občine formalno sicer zadoščajo zahtevam na tem področju, je stanje slabo, opozarjajo strokovnjaki. S podatki na ravni države si posameznik ne more veliko pomagati, natančnejše karte pa so izdelane le za območja, ki so bogata z vodnimi viri. Podatki o plazovni ogroženosti po pravilu niso vključeni v prostorske načrte, kar postaja glede na povečano ogroženost zaradi pogostejših vremenskih ujm težko razumljivo. Že pred časom so na Geološkem zavodu Slovenije začeli razvijati metodologijo za pridobitev bolj natančnih in kakovostnejših podatkov o plazovni ogroženosti na ravni občin, a razmeroma poceni projekt zaradi finančnih razlogov zdaj stoji.

In kako je plazovna problematika urejena v drugih državah v Evropi in po svetu? »Zelo različno,« pravi Komac. Nemčija, Avstrija Švica, Francija in Italija to rešujejo v okviru evropskega projekta alpskega prostora, a se tudi znotraj posameznih držav kaže, da je uspešnost tega načina odvisna od vsaj dveh dejavnikov: resnosti in zavzetosti s strani upravnih organov in sposobnosti izdelave dovolj zanesljivih geoloških kart. V svetovnem merilu so na področju ocen plazovne ogroženosti in informiranja največ naredili v sosednji Italiji ter na Novi Zelandiji in Japonskem. »V Sloveniji smo bolj na repu,« pravi Komac in zato ljudem še enkrat svetuje, naj pred začetkom gradnje na potencialno ogroženem območju iz preventivnih razlogov pokličejo geologe, ki lahko na lokaciji podajo dovolj strokovno oceno plazovne ogroženosti.