Na izpostavljenih območjih se ljudje prilagajajo rekam – hiše naj ne bi bile podkletene, v pritličjih nimajo bivalnih prostorov, hiše so tudi primerno zavarovane. Pri poplavah manjšega obsega se občasno pokaže vrednost izkušenj starih graditeljev, saj starejše hiše mnogokrat ostanejo na suhem, medtem ko so neodgovorno grajene novejše hiše hitro v vodi.
Vdor vode v klet
V največji meri so jo tokrat skupili kletni prostori, katerih sanacija je odvisna od njihove starosti oziroma načina gradnje. Starejše stavbe navadno nimajo ustrezne toplotne in hidroizolacije. Vlaga je v starejših kleteh zato običajen pojav, v primeru poplav pa je slaba izolacija prej prednost kot slabost, saj zalitje z vodo ne povzroči večje škode, zato je dovolj že naravno osuševanje ob pomoči centralne kurjave. Za izolacijo tal in sten se v novejših kleteh uporablja materiale, ki so občutljivi za vlago, saj vdor vode ni predviden.
Pod tlakom in betonskim slojem je sloj izolacije, ki se ob poplavitvi prepoji z vodo, zaradi česar je zelo priporočljivo umetno izsuševanje z vpihovanjem in izsesavanjem zraka. Takšno izsuševanje vam izvede večina gradbenih podjetij. Čez beton se do izolacije izvrtajo vrtine, v katere se nato vpihuje oziroma se iz njih izsesava topel zrak. Zrak kroži pod slojem betona in postopoma suši izolacijo, zato takšna sanacija traja do dva tedna na površini do 100 kvadratnih metrov. Zaradi cene (do 2000 evrov brez davka) je poleg bivalnih prostorov primerna za kleti, kjer je potrebna čim hitrejša osušitev.
Problem organskih izolativnih materialov
Pri izolaciji so najbolj težavni naravni in umetni materiali, ki močno vpijajo vlago. To so celulozni kosmiči, lesne vlaknenke, mineralna volna in podobni. Prav pri naravnih izolacijskih materialih, ki se pogosteje uporabljajo pri moderni gradnji, je bistveno hitro osuševanje, saj sicer zaradi vlage začnejo trohneti. Včasih pa tudi hitro ukrepanje ne more rešiti izolacije, saj jo lahko dolgotrajna, recimo nekajdnevna namočenost poškoduje do te mere, do bo imela tudi po osušitvi bistveno slabše izolativne lastnosti. V takšnih primerih se izolacija zamenja z novo, pri čemer je pametno izbirati za vodo manj občutljive materiale, kot je na primer ekstrudirani polistiren, ki vode praktično ne vpija in ob zalitju ohrani toplotnoizolacijske sposobnosti.
Sanacija montažnih hiš
Čeprav med novogradnjami pri nas prevladujejo klasične gradnje, odločitev za montažno gradnjo ni več posebna izjema. Zaradi specifične konstrukcije je vpliv vlage oziroma vode na takšne stavbe popolnoma drugačen kot pri klasični gradnji. Preden se sploh odločimo za postopek sanacije sten in tal, se je priporočljivo posvetovati s proizvajalcem montažnih elementov, saj zna ta najbolje svetovati glede možnosti za rešitev določenega izdelka. Nosilni skelet montažnih hiš je iz lesenih tramov, ki so v primerjavi z opečnatimi zidovi bolj izpostavljeni škodi, povzročeni zaradi vlage. Glavno skrb pri montažnih hišah pa spet predstavlja izolacija v stenah, ki se jo preveri in sproti obnavlja.
Preverjanja izolacije se lotimo z notranje strani, saj je tam manj slojev, zunanja stran hiše pa je tudi bolje zaščitena pred vlago in po navadi manj poškodovana. Najprej torej odstranimo notranje mavčno-kartonske plošče in preverimo stanje izolacije. Na tej stopnji se preceni smiselnost izsuševanja, pripravljeni pa moramo biti na zamenjavo celotne omočene izolacije, če je ta kritično poškodovana. Po ponovni namestitvi osušene oziroma nove izolacije se stene ponovno zapre.
Kurilno olje, fekalna voda in blato v spalnicah
V zvezi s stenami in izolacijo tako pri montažni kot klasični gradnji izpostavljamo še en pomemben podatek – razliko med vdorom vode iz naraslih rek in poplavljanjem podtalnice. Pri dviganju nivoja podtalne vode je njena bistvena značilnost to, da se skozi sloje prsti in kamenja močno prefiltrira, zato je ob vdoru skozi stene v klet relativno čista in pušča malo naplavljenega blata in nečistoč. Voda naraslih rek pa s seboj nosi tako velike naplavine – veje, debla, smeti – kot tudi mnogo vmešanih nečistoč, kot so blato, pesek, kurilno olje, gorivo in fekalije. Po izčrpanju oziroma umiku vode ostanejo v poplavljenih prostorih sloji umazanije, ki se zažrejo v vse majhne luknjice v objektu. Voda, onesnažena s fekalijami, je še posebno problematična, saj poplavljeni objekti tudi po osušitvi dalj časa ohranijo neprijeten vonj, zato so zamenjava izolacije in pleskarska dela skoraj nujni.
Glede na naš prispevek se zdi, da so glavna razlika med starejšimi in novejšimi stavbami naprednejši materiali in tehnike, ki se uporabljajo v zgradbah nižje starosti. Moderne izvedbe omogočajo boljše končne lastnosti hiše v smislu zdravega bivalnega okolja, energetske učinkovitosti in tudi varnosti, kar marsikdaj dosegajo na račun večje občutljivosti za vplive, ki so jih starejše tehnologije brez težav vzdržale. Septembrske poplave pa so potrdile star ljudski rek o zdravi kmečki pameti, saj so bile prve poplavljene novogradnje, zgrajene na neprimernih, netradicionalnih lokacijah – brez dovoljenj in nadzora, z neustreznimi materiali in na napačnih mestih. To so nam potrdili tudi strokovni svetovalci z Gradbenega inštituta ZRMK – marsikdaj je že odgovorna gradnja s poznavanjem terena in okolice dovolj, da zmanjšamo škodo poplav na minimum ali se ji celo izognemo.
