Franko Nemac, direktor Agencije za prestrukturiranje energetike (APE) in strokovnjak, ki ima pri nas zagotovo največ znanja in izkušenj o sončnih elektrarnah, pravi, da so vlaganja v sončne elektrarne letos bolj donosna kot v prejšnjih letih, saj je razmerje med odkupnimi cenami električne energije, ki jih zagotavlja država, in višino investicije precej boljše, kot je bilo lani ali predlani. Kot je namreč znano, se zaradi vse večjega povpraševanja cene sončnih elektrarn v zadnjih letih zelo hitro znižujejo, medtem ko se zagotovljene odkupne cene, za katere jamči država, v letošnjem letu niso znižale toliko, kot so se investicijski stroški.

Sogovornik ocenjuje, da so pogoji za odkup električne energije iz sončnih modulov trenutno zelo ugodni za investitorje, celo bolj kot denimo v Nemčiji. Tam so se zaradi navedenih razmer zagotovljene cene znižale za okoli 30 odstotkov, pri nas pa za okoli 20 odstotkov. Odkupne cene so trenutno med najbolj ugodnimi v Evropi. Investitorji so to hitro izračunali, zato se zanimanje za postavitev novih sončnih elektrarn hitro povečuje.

To je torej trenutno stanje, za katero je Janez Kopač, direktor direktorata za energijo na ministrstvu za gospodarstvo, na konferenci Združenja slovenske fotovoltaične industrije (potekala je v okviru letošnjega obrtnega sejma v Celju) dejal, da je potrebno stimulativno okolje, če želimo pritegniti zasebne investitorje, bo pa v prihodnje potreben razmislek.

solar_house.jpg

Elektrarna se odplačuje sama

Čeprav je nehvaležno pisati tako o višini investicije kot tudi donosnosti oziroma vračilni dobi take investicije, saj je to odvisno od številnih dejavnikov (nakupna cena sončnih celic in preostale opreme, lokacija, način financiranja in podobno), je nanizal nekaj številk in opozoril na nekatere najbolj tipične ter lahko tudi usodne napake, ki jih najbolj pogosto delajo investitorji. Cene za en kilovat napetosti se zdaj v Sloveniji gibljejo približno med 2000 do 3000 evrov na kilovat priključne moči, kar je precej manj od 4000 in več evrov v prejšnjih letih. Precejšnje razlike so lahko tudi pri načinu financiranja. Pri tem je seveda za investitorja najceneje, če ima lasten denar, lahko pa si ga sposodi pri banki ali na Eko skladu, kjer tako občanom kot tudi pravnim osebam ponujajo ugodna posojila za postavitev sončnih elektrarn.

Pri tem velja omeniti, da tako nekatere komercialne banke kot tudi Eko sklad od investitorja ne zahtevajo kakšnega posebnega jamstva, ampak investitorji jamčijo z zgrajeno elektrarno. Obroke posojila pa lastniki odplačujejo z denarjem, ki ga dobijo od prodane elektrike. Naložba se pri tistih, ki zagotovijo lasten denar, povrne v sedmih, osmih letih, če najamejo posojilo, pa približno v 10 do 12 letih. A to so zgolj ocene, medtem ko posamezni investitor lahko dobi prave številke od strokovnjakov, ki mu pripravijo izračune glede na dejansko stanje razpoložljive strehe, finančne možnosti investitorja, pa seveda tudi izbiro izvajalca in opreme.

soncne_celice.jpg

Nakup in namestitev zaupajte strokovnjakom

Ob tem je sogovornik še posebej opozoril na nekatere najpogostejše napake, ki jih lahko naredijo investitorji, če ti izberejo napačnega izvajalca oziroma strokovnjaka, ki jim pripravi izračun donosnosti. Med najbolj »usodnimi« napakami je lahko denimo ta, da se izvajalci kot pijanec plota držijo navodil, da je najbolj idealna usmeritev strehe obrnjena proti jugu z naklonom 30 stopinj. Zato izvajalci tistim, ki nimajo najbolj idealne strehe, svetujejo, da sončne celice na streho montirajo na posebne nosilce, s katerimi lahko »lovijo« omenjeni naklon. To v praksi pomeni, da so sončne celice na strehi pod drugačnim kotom, kot je streha. Poleg vizualnega učinka taki »strokovnjaki« investitorju lahko povzročijo velik izpad dohodka, saj vgradnja sončnih modulov pod drugačnim kotom, kot je celotna streha, pomeni precej manjšo površino, prekrito s sončnimi celicami. Končni učinek pa je manjša nazivna moč take elektrarne in tudi manjši prihodki od prodane elektrike za celotno obratovalno obdobje sončne elektrarne (25 do 30 let).

Ob tem sogovornik ugotavlja, da je v primeru, če naklon strehe ni najbolj idealen, končni izkoristek (plačilo) večji, če je celotna streha prekrita s sončnimi celicami, kot če so te nameščene pod drugačnim naklonom (zaradi senčenja je v tem primeru na enaki površini manj modulov in manjša nazivna moč elektrarne). Zato Nemac vsem investitorjem svetuje, naj bodo pri tem še posebno previdni, oziroma pravi, da je za njih veliko ceneje, če v tem primeru pridobijo še izračun kakšnega nevtralnega izvedenca.

Prav tako investitorjem svetuje, naj bodo zelo previdni pri izbiri ponudnikov sončnih celic in ostale opreme ter pri izbiri izvajalcev. Ti se po njegovih izkušnjah prevečkrat zanašajo na prepričljivost prodajalcev (ti hvalijo predvsem tisto, kar prodajajo), na ceno, videz, rok izvedbe in podobno. Kupci naj se ob tem zavedajo, da so prodajalci in izvajalci velikokrat zares zelo prepričljivi in za povprečnega investitorja zelo strokovni, a v poplavi najrazličnejših ponudnikov, ki so v zadnjih letih zrasli kot gobe po dežju, je ogromno neznanja, nestrokovnosti, »blefiranja« in predvsem želje po hitrem zaslužku. Investitorji se tega po navadi zavedo šele po tem, ko kaj zaškriplje in ko so prisiljeni poiskati dodatno strokovno pomoč. Po izkušnjah Franka Nemca je taka šola velikokrat zelo draga. A tako je pač življenje.

Izgubljene priložnosti

Kljub temu da sončna energija tudi pri nas doživlja velik razcvet, pa sogovornik z nekoliko grenkim priokusom opozarja na izgubljene priložnosti, ki jih v Sloveniji ne znamo oziroma nismo znali izkoristiti. Vsem je dobro znano dejstvo, da sončna energija in nasploh obnovljivi viri energije po svetu doživljajo pravi razcvet. Vzporedno s tem pravi razmah doživljajo najrazličnejša podjetja in storitvene dejavnosti z odpiranjem novih, zelenih delovnih mest in z visoko dodano vrednostjo. Žal pa po sogovornikovih besedah na področju sončne energije v Sloveniji nismo znali izkoristiti prave priložnosti za izdelovanje najrazličnejših izdelkov in storitev, ki so potrebne denimo pri sončnih elektrarnah.

Razen Bisola, ki predvsem sestavlja sončne celice, in nekaj malega Eti iz Izlak v Sloveniji namreč ni podjetja ali ustanove, ki bi nekaj proizvajala s tega področja. Franko Nemac je že večkrat predlagal, da bi kakšna velika podjetja pri nas, ki imajo denar ali kadre (Petrol, Gorenje, katera izmed Isker, Hidria, Gen energija, HSE ali drugi), zgradila novo tovarno, kjer bi podobno kot Bisol proizvajali posamezne sestavne dele. A po njegovem pri nas ni ljudi, ki bi imeli vizijo, da bi se spustili v tak posel, čeprav ta posel prinaša velike in zanesljive dohodke. Investicija v tako tovarno na ključ je po njegovem mnenju vredna okoli 50 milijonov evrov.

Po sogovornikovem izračunu smo v naši državi za nakup solarnih modulov in potrebne opreme za sončne elektrarne porabili okoli 90 milijonov evrov. Ta denar je šel v glavnem iz Slovenije, če pa bi imeli kakšno tovarno, bi stvari, tako kot Bisol in Eti, lahko uspešno izvažali tudi v tujino. Tako pa smo predvsem kupci. Investitorji sončnih elektrarn za investicijo plačajo vnaprej, denar pa se jim potem vrača 10, 15 let. A pri nas, žal, kot pravi Nemac, ni ljudi, ki bi razmišljali razvojno in ki bi imeli vizijo, znanje ter tudi nekaj drznosti. Odgovorni pa očitno vso energijo usmerjajo v izgradnjo bloka šest v Šoštanju. Naložba naj bi stala okoli 1,3 milijarde evrov. Ob tej primerjavi se seveda samo po sebi zastavlja vprašanje, ali bi bilo bolj učinkovito, če bi denar, ki je predviden za blok 6, vložili v proizvodnjo obnovljivih virov energije. Franko Nemac pravi: »Bilo bi 1000-krat bolj učinkovito.«