Pri izboru ustreznega lepila moramo upoštevati ne samo vrsto podlage, na katero lesene talne obloge polagamo, temveč tudi material spodnje strani talne obloge. Spodnja stran, ki jo na tla nalepimo, je lahko neobdelana ali lakirana, zaradi česar absorbira manj lepila.
Vrste lepil za lesena tla
Razlikujemo med disperzijskimi lepili, lepili na osnovi topil in tistimi na bazi reakcijskih smol. Ta lepila za lepljenje lesenih talnih oblog se uporabljajo najpogosteje. Disperzijska lepila imajo vodno osnovo, so brez ostrega vonja, ne oddajajo škodljivih hlapov v okolico in so najsprejemljivejša za naše zdravje ter cenovno ugodna. Vendar pa niso najmočnejša, zato so primerna le za trpežnejša lesena tla, ki niso preveč obremenjena. Z vidika našega zdravja je dobra alternativa disperzijskim lepilom praškasto lepilo brez topil, ki ga zmešamo z vodo.
Bolj agresivno in zato učinkovitejše lepilo je iz umetnih smol ali na osnovi topil. Takšno lepilo dobro sprime vse vrste lesenih talnih oblog, tudi bolj eksotične vrste lesa; ne glede na to, ali je spodnja stran lakirana ali ne. Vendar pa škoduje zdravju in je od leta 2006 prepovedano, saj strupene hlape vonjamo že med polaganjem parketa, izhlapevajo pa tudi, ko je parket že položen.
Pravilno lepljenje med polaganjem
Prvi dve napaki, ki ju lahko naredite, je predebel nanos lepila ali pa prehitro lakiranje talne površine, običajno takoj po lepljenju. Priporočljiv je izbor lepil iz reakcijskih smol, saj imajo v sebi malo škodljivih snovi, a še vedno dobro sprimejo podlage. Najprimernejša so za lepljenje lesenih oblog, občutljivih na vlago – polaganje pa naj poteka zelo hitro, ker se takšna lepila izredno hitro strdijo.
Podobno velja tudi za hibridna lepila, ki imajo cel niz pozitivnih lastnosti, kot je na primer odpornost na UV-sevanje. Sloj lepila ne sme biti predebel, lakiranje pa naj prav tako počaka nekaj dni. Hibridna lepila so primerna predvsem za bolj izpostavljene prostore, dobro pa prenašajo tudi nizke temperature.
