Dr. Samo Gostič, vodja Tehnološkega centra na Gradbenem inštitutu ZRMK, pravi, da je ocena tveganja v primeru potresa na posameznem objektu odvisna predvsem od dveh dejavnikov. Prvi je lokacija: v Sloveniji je verjetnost močnega potresnega pospeška visoka predvsem na območju Ljubljane in v delu Posočja. Drugi dejavnik tveganja je odpornost stavbne konstrukcije. »Glede odpornosti konstrukcij se na splošno predvideva, da so novejše stavbe zgrajene bolje, tako po zasnovi in načinu projektiranja kot tudi po izbiri ustreznejših materialov,« pravi Gostič in dodaja, da je na podlagi izkušenj preteklih potresov in raziskav, izvedenih v laboratorijih, vedno bolj jasno, kako se lotiti gradnje potresno odpornih stavb.
Pri tem navaja nekaj prelomnic, ki so z novimi pravilniki o gradnji na potresnih območjih vpeljale nove standarde gradnje. »Prva taka letnica je bila 1964, ko je bil sprejet prvi povojni pravilnik o gradnji na potresnih območjih – nastal je tudi kot posledica rušilnega potresa v Skopju leto dni prej. Še boljši je bil predpis iz leta 1981, ki je za zidane stavbe zahteval vertikalne protipotresne vezi,« pojasnjuje sogovornik in navaja, da je od leta 2008 pri projektiranju obvezna uporaba sodobnih evropskih standardov (Evrokod 8).
Protipotresna obnova starejših zgradb
Z vsakim novim predpisom se povišajo zahteve glede protipotresne odpornosti zgradb, na kar je treba še posebno paziti pri rekonstrukcijah starejših objektov, ki jih je treba utrditi do zahtevanega nivoja odpornosti veljavnih predpisih. To je pogosto zahtevna naloga, ki so ji kos le ustrezni gradbeni strokovnjaki, med njimi tudi z Gradbenega inštituta ZRMK. Ker gre pri utrjevanju starejših zgradb za posege v nosilno konstrukcijo, je pred rekonstrukcijo treba pridobiti gradbeno dovoljenje za posege. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) mora izdelati pooblaščeni inženir.
Oceno tveganja za posamezne objekte izdela strokovnjak, ki si najprej ogleda objekt, materiale, iz katerih je zgrajen, in načrte, če ti obstajajo. »Na osnovi ugotovitev nato izdela analizo potresne odpornosti stavbe in določi najprimernejše ukrepe za utrditev konstrukcije,« postopek protipotresnega utrjevanja zgradb pojasnjuje Gostič. »Na čas in stroške posega poleg velikosti objekta vplivajo tudi pomanjkljivosti, ki jih ima glede tlorisne zasnove ali propadanja materialov, zahtev glede nadaljnje uporabe objekta in tako naprej. Vse skupaj je primerljivo s projektiranjem novogradnje in temu primerni so tudi stroški izdelave analize.«
Pri starejših zidanih stavbah so najpogostejši ukrepi povezovanja zidov (na primer z jeklenimi protipotresnimi vezmi v višini mednadstropnih konstrukcij ali z nadomeščanjem lesenih stropov z armiranobetonskimi ploščami), dozidave in prezidave nosilnih zidov, podbetoniranje temeljev in injektiranje v primeru kamnitih zidov. »Cena za običajen obseg takšnih ukrepov znaša od 350 do 450 evrov/m2 za objekt, čemur lahko dodamo še od okoli 120 do 200 evrov/m2 za izboljšanje energetske učinkovitosti stavbe. Smiselno je namreč hkrati izvesti tako protipotresno utrditev kot tudi izboljšati energetsko učinkovitost stavbe,« pravi Gostič.
Katere zgradbe so potresno najmanj varne?
Kot pojasnjuje sogovornik, so s stališča potresne varnosti pri nas najbolj problematične stavbe, ki so bile zgrajene pred letom 1964, med njimi pa izpostavlja stare kamnite zidane stavbe. »Tudi stavbe iz sedemdesetih let mnogokrat nimajo vseh detajlov izvedenih tako, kot se zahteva zdaj. Glede na stavbni fond v Sloveniji se lastniki vsekakor premalo odločajo za protipotresne utrditve, kar bo verjetno razkril naslednji večji potres,« pravi. Najtežje je z obnovami stanovanjskih blokov, kjer zaradi razpršenega lastništva in razmeroma visokih stroškov pogosto ni mogoče doseči dogovora o utrditvi konstrukcije.
Glede novogradenj Gostič pojasnjuje, da ima na njihovo projektiranje največ vpliva investitor. Zato je pomembno, da se zaveda, da (včasih priljubljene) preveč drzne zasnove z nepravilnimi tlorisi, velikimi razponi ali spremembami po višini objekta pomenijo težje doseganje potrebne potresne odpornosti. Hkrati to pomeni tudi večje stroške tako projektiranja kot izvedbe konstrukcije zaradi zahtevnejših detajlov in količine materiala. V takem primeru je priporočljivo zagotoviti izkušeno projektantsko ekipo, ki bo kljub potresno neugodni zasnovi zgradbe uspela zagotoviti ustrezno odpornost. »Najpomembneje je, da se pri projektiranju in izvedbi nosilne konstrukcije ne stremi izključno k najnižji ceni, temveč k ustrezni ceni za pravo kakovost,« je za konec dodal sogovornik.
