Martinovo torej ni cerkven praznik, saj je bil med ljudmi zelo priljubljen že pred tem, prav zato ga med pokristjanjevanjem niso odpravili, le zaznamovali so ga s svetnikom svetim Martinom, ki je bil znan po svoji skromnosti. Priljubljeni svetnik z godom v času jesenskega obilja je prevzel stara jesenska zahvalna obredja in jih ponesel skozi stoletja do danes.
Miza, polna dobrot
V Sloveniji se martinovo praznuje kot praznik vina, saj se do takrat mošt, ki je nečist in grešen, ob blagoslovitvi spremeni v pravo vino. Letina je ob tem času že pospravljena, prihajajo hladnejši dnevi in čas je za praznovanje. Tudi danes je miza na ta dan polna dobrot, nikakor pa na njej ne sme manjkati martinova gos, navadno z mlinci in rdečim zeljem, ter seveda vino.
Od kod pa naj bi izvirala navada, da na martinovo na mizi ne sme manjkati gos? Vrnimo se k svetemu Martinu. Povedali smo že, da je bil zelo skromen, tako je tudi zavrnil škofovsko mesto. Ko so mu nameravali to sporočiti, da je postal škof, se je skril med gosi, kar pa mu ni pomagalo, saj so ga z gaganjem izdale. Prav zato jih danes pojemo. Z to legendo naj bi si ljudje skušali razložiti upodobitve gosi ob podobah svetnika. Po drugi razlagi naj bi bila gos na jedilnikih že od nekdaj, po vsej verjetnosti pa naj bi šlo za daritveno žival.
Praznovanje z vinom in dobro hrano
Na martinovo so se uveljavila tudi praznovanja, martinovanja. V zadnjem času so na ta dan, 11. novembra, zelo priljubljena velika praznovanja, ki pogosto vrata odprejo že teden dni pred martinovim in trajajo do 11. novembra. Na večji obisk gostov se z obilo vina in dobre hrane pripravljajo tudi številni gostinci, pri katerih lahko gosti na ta dan poskusijo novo vino, ob njem pa domače dobrote.
