Namreč vsaka, še tako majhna naprava mora biti varna za uporabo in stanovanje je tudi »naprava«, ki bi prav tako morala biti varna za uporabnike. Če je pravna država nemočna proti tajkunom in prisvajanju družbenega premoženja, bi vsaj na gradbenem področju morala delovati. In ker ne deluje, lahko vsakdo dela stanovanja in hiše, ki ne ustrezajo minimalnim sanitarnim predpisom, in zadostna količina zraka je prva sanitarna in zdravstvena zahteva, ko govorimo o bivalnih prostorih.

Koliko zraka potrebujemo?

Na tem področju se srečujemo z vrsto zahtev, vse veljajo, vendar med seboj niso usklajene in že to je lahko razlog, da si vsak projektant ali investitor po svoje določa, koliko svežega zraka in na kateri način ga bo zagotovil. Sanitarna zahteva je minimalno 15 m3/h na osebo, priporočilo ministrstva za šolstvo je 30 m3/h, PURES zahteva 0,7 izmenjave vsega volumna na uro, meritve v praksi pa kažejo, da je okoli 20 m3/h na osebo več kot solidna količina izmenjave zraka. In se v vsem tem znajdite. Gotovo se je treba znajti po pameti in vsaki osebi zagotoviti pri normalnem obratovanju prezračevalnega sistema vsaj 20 m3/h, ob odsotnosti pa se stanovanje vseeno mora zračiti, saj moramo stalno odvajati vrsto drugih emisij, ne le tisto, kar ljudje izdihamo.

S senzorji do kakovosti zraka?

Ta ideja se pojavlja zadnje čase. Znanec mi je rekel: Kupil sem senzor za CO in zdaj bom povsod, kjer bivam, nadziral zrak s tem senzorjem. Ali je s tem zadeva urejena? Nikakor. Najprej zato, ker mora za ustrezno kakovost zraka poskrbeti lastnik stavbe prek projektantov, nadzornikov in inšpektorjev, to ni delo uporabnika. Potem zato, ker CO ni edini problem, tudi CO2 je velik problem, ker jemlje prostor kisiku v zraku, in tudi zaradi tega smo bolj dovzetni za bolezni ali pride do zadušitve. Poleg teh dveh plinov je v zraku še veliko vlage in drugih nečistoč, zaradi katerih moramo zračiti, in to stalno, tudi ko nismo prisotni.

Nobena druga rešitev ne more nadomestiti stalne zamenjave zraka. Pravilno prezračevanje mora ustrezati osnovni zahtevi: svež zrak se stalno dovaja v bivalne prostore in enako količino se stalno odvaja iz tako imenovanih nečistih prostorov: WC, kopalnica, kuhinja, utiliti. Količina je lahko različna, vendar ko so ljudje prisotni, ta količina ne more biti nižja od 20 m3/h na osebo. To je osnovna zahteva, ki se jo lahko uredi na več načinov, z vračanjem toplote ali brez, vendar se mora stalno izmenjavo tudi dokazati. Cena ni problem, saj stane higrosenzibilno prezračevanje za eno stanovanje okoli 500 evrov več kot klasično napačen sistem, rekuperacija pa okoli 3000 evrov več.

To, kar sedaj počenjajo na tehničnih pregledih, je v večini primerov klasično napačno in prav tako je v stanovanjih, kjer so stara okna zamenjali z novimi, zrakotesnimi. Namreč »meritev« o primernem prezračevanju »strokovnjaki« opravijo tako, da odprejo okna in v kopalnicah in kuhinjah nastavijo anemometer na ventilator: rezultati so »odlični«, saj ventilatorji vendar delujejo. Praksa ni tako odlična, saj ko se ljudje naselijo v stanovanju, nimajo stalno odprtih oken in stalno vključenih ventilatorjev! Dejansko živijo v zrakotesnem, smrtno nevarnem ovoju stavbe.

Odpiranje oken je rešitev, vendar ne ustrezna, saj ni nikogar, ki bi lahko zagotovil stalno odpiranje oken po 2–3 minute na vsako uro, to je utopično zahtevati ali pričakovati od uporabnika. Torej so za tragične smrti običajnih uporabnikov stanovanj in hiš krivi tisti, ki so taka nevarna stanovanja naredili, ne pa uporabniki, ki prav gotovo niso dolžni vsako uro odpirati vseh oken za nekaj minut (kaj pa med spanjem, ob odsotnosti, ob neugodnem vremenu, ob bolezni, invalidi ...). Stanovanje ali hiša mora sama po sebi zagotavljati ustrezno kakovost ter količino izmenjave zraka in dolžnost projektantov in investitorjev je, da to tudi zagotovijo, ne glede na predpise in stiskaške denarnice investitorjev.

monoksid1.jpg

Kdo naj zagotovi ustrezno količino zraka?

V večini nesrečnih primerov ni kriva slaba kakovost dimnikov ali zračnikov, ti so običajno dovolj prehodni, problem je na drugi strani, pri DOVODU zraka. Namreč, da bi zrak lahko zapustil stanovanje, mora vanj tudi priti in pri zrakotesnih oknih odvodni ventilatorji, dimniki in zračniki nič ne pomagajo, če ni zagotovljen tudi DOVOD zunanjega zraka. In tu se v praksi pojavi problem, namreč kdo naj zagotovi ustrezno količino dovodnega zraka: odvodne količine z ventilatorji določi projektant strojnih inštalacij, ki po navadi navede, da bo vtočni zrak prišel v stanovanje prek netesnih oken in vrat, namesto da bi od arhitekta zahteval ustrezne odprtine v oknih ali fasadnih vratih. Četudi bi stanovanje imelo dovodne odprtine ob ali v oknih (pustimo ob strani vprašanje, zakaj bi sploh kupovali kakovostna zrakotesna okna, če jih moramo potem navrtati z odprtinami …), s tem še ni zagotovljena ustrezna izmenjava zraka, saj ta deluje le na podlagi samodejnega dvigovanja zraka v prezračevalnih vertikalah (na ventilatorje ne moremo računati kot na stalen pogon zraka!), to pa se ne dogaja vse leto in količina ni vezana na potrebe uporabnikov.

Torej je stalno mehansko prezračevanje, torej stalna prisilna izmenjava zraka nujna! »Naravno« prezračevanje ne obstaja več, če se motim, naj mi nekdo razloži, kako to poteka v sodobnih stavbah ob upoštevanju prej navedenega osnovnega pravila. Ustrezno stalno količino zraka torej lahko zagotovita le arhitekt in strojni inženir, ki usklajeno določita tehnične parametre – torej znanje, koordinacija, celostna obravnava projekta. To sicer ni nič novega, do osamosvojitve je to potekalo, kot mora, in stare stavbe imajo prezračevanje rešeno (kar ne pomeni, da lahko pri teh objektih zamenjamo okna brez strokovnega tehničnega preverjanja), vendar smo na to v zadnjih 20 letih »pozabili«, za kar ima največje negativne zasluge ministrstvo za okolje in prostor, ki je izločilo sanitarne inšpektorje iz tehničnih pregledov ter prepustilo zdravje ljudi v stavbah tržni ekonomiji.

Največji »škodljivci« za slab zrak v obstoječih stanovanjih in hišah so podjetja, ki zamenjajo stara okna z novimi brez ustrezne tehnične dokumentacije, enostavno pridejo in zamenjajo okna ter jih briga za morebitne zdravju škodljive posledice! Da je zamenjava starih oken z novimi, zrakotesnimi, brez kompleksne rešitve prezračevanja smrtno nevarna dejavnost, je jasno številnim žrtvam, predvsem mrtvim. Tistim žrtvam, ki zaradi slabega zraka težje prebolevajo ali dobijo vrsto bolezni, ki jim pripisujejo druge vzroke, pa žal ni jasno, v čem je pravi problem.

Skoraj ničenergijske stavbe – sistemska rešitev

Varčno prezračevanje z rekuperacijo je tehnološko izšlo iz želje po čim manjši porabi energije, dejansko pa tak način zračenja rešuje osnovne zdravstvene in sanitarne potrebe, ki bi jih morali upoštevati tudi brez teh sodobnih rešitev. In spodbude Eko sklada so namenjene manjši porabi energije, ne zagotavljanju zdravega bivalnega okolja, za zdravo bivalno okolje žal nimamo spodbud, subvencij, niti se te zahteve večinoma ne upoštevajo v praksi. Zato bi država morala subvencionirati sanacije obstoječih, neprimerno prezračevanih stanovanj, saj gre za resen in hkrati neviden problem, ki se ga da rešiti z naložbo okoli 1000 evrov na stanovanje s higrosenzibilno rešitvijo in s trikrat višjo vrednostjo, ko gre za centralno rekuperacijo.

Trenutno se investitorji še vedno zatekajo k cenejšemu, energetsko bolj potratnemu in nekomfortnemu higrosenzibilnemu sistemu prezračevanja, vendar pa je na obzorju nova direktiva EU, ki po letu 2020 predvideva le še skoraj ničenergijske stavbe, kar pomeni obvezno vključevanje rekuperacije z visokim izkoristkom, in vse kaže, da bodo skozi ta vrata prišli tudi bolj zdravi, udobni in varni stanovanja in hiše.