Rezultat? Diktatorski kič. S padcem diktatur ter begom družin in njihovih dvorjanov iz osiromašenih držav se je stil razširil v zahodne prestolnice in vsepovsod tja, kjer se kažejo moč, denar in slava. Upreti se mu ne more niti Hollywood.

Pretiravanje prek vseh meja

Ko so po padcu Moamerja Gadafija prvi fotoreporterji zavzeli palačo diktatorjeve hčerke Syeshe v Tripoliji, so v salonu v pritličju najprej zagledali veliko zofo v obliki dolgolase morske sirene, katere glava je bil portret lastnice. Zofa je bila zlata, iz zlatih niti pa je bila tudi sedežna blazina. Velikanski marmorni orel, katerega kremplji so kopali v tla iz belega marmorja, se je dvigal nad veličastno sedežno garnituro na vhodu v salon v bagdadski palači Sadama Huseina.

Saloni Imelde Marcos so bili svoje čase polni kičastih porcelanastih francoskih vaz, ogledal, uokvirjenih s pozlačenimi girlandami in kristalnih lestencev v velikosti avtomobila. Vulgarni luksuz, razmetavanje z zlatom, freske brez smisla, imitacija pohištva s francoskega dvora, dekadentne zahodne znamke... Govorimo o diktatorskem šiku, domovih nekdanjih despotov in članov njihove družine. Imeli so neomejeno moč in bogastvo, kar so morali dokazati z opremo svojih domov, ki so bili vse drugo, le intimni ne.

melanija_donald_trump_dom_1.jpg

Vrhunec slabega okusa

Za gradnjo palač jim je bil na voljo ves denar davkoplačevalcev, gradbena dovoljenja so jim bila španska vas, izvajalci so se držali rokov in njihovo delo je bilo opravljeno brezhibno, notranji oblikovalci pa so klonili pod bizarnimi zahtevami. Rezultat? Poleg režimov, ki so jih predstavljali, je bil tudi videz domov diktatorjev vrhunec slabega okusa, meni britanski publicist Peter York, ki je leta 2005 v založbi Atlantic Books izdal knjigo Domovi diktatorjev. V fotografijah prikazuje ves despotski kič domov nekaterih najbolj razvpitih likov novejše zgodovine, od Sadama Huseina, Idija Amina in Josipa Stalina do gigantske palače kralja komunizma Nicolaea Ceauşescuja in Hitlerjevih okrasnih blazin z izvezenimi svastikami.

»General Franco je dokazal, da se da biti tudi 'fašist s komunističnim okusom', a kičasti dom Ferdinanda in Imelde Marcos je bil videti, kot bi ga dekoriral Liberace, ko je bil na LSD. Nekatere od šestdesetih Sadamovih palač z bizarnimi slikami, na katerih so upodobljeni sadomazohistični motivi, so bile tako zelo neokusno urejene, da jih tudi Elvis Presley ne bi želel poimenovati dom,« pojasnjuje York. Njegov zadnji članek, objavljen v Financial Timesu, je obogaten s fotografijami na to temo. Tam je objavljena tudi fotografija maršala Tita, obdanega stilskim pohištvom, nagačenimi jeleni in odrtim medvedom.

melanija_donald_trump_dom_2.jpeg

Zastraševanje in impresioniranje

»Klasičen dom diktatorja, le-ti so najpogosteje siromašnega rodu, je ustvarjen, da impresionira in zastraši,« piše Peter York. »Takšna oprema sporoča, da ima njen lastnik absolutno moč in vse vire, da je obiskovalec črv, ki ga lahko zmaže za zajtrk. Črv mora to dejstvo sprejeti v nanosekundi, ker na tej točki ni prostora za nedorečenost, sum ali ironijo. Diktatorski domovi so urejeni tako, da poveličujejo osebnost ljubljenega vodje, a so hkrati neosebni. To so mesta za zarote in posle, ne za otroške igračke in družinske fotografije.«

Je despotskemu kiču že odzvonilo? »Ne, niti slučajno,« pravi York, ki ga je našel v nekaterih od najprestižnejših londonskih četrti in drugih zahodnih prestolnic, ki skrivajo pobeglo rodbino in dvorjane padlih diktatorjev. Tisto, kar je že leta 2005 opisoval kot bizarnost, danes gleda pred vrati svojega londonskega doma. Od začetka 90. let je London meka superbogatih in zanesljivo pristanišče arabskih megatajkunov. Vsi ti morajo dokazati moč svojih nepremičnin, zato cene teh v Knightsbridgeu in Mayfairu vrtoglavo rastejo, pri čemer pa vpijajo čedalje več diktatorske estetike. Oblikovala se je tudi nova generacija sinov diktatorjev in globalnih tajkunov, ki so študirali na Harvardu, a želijo pokazati status in moč na nekoliko drugačen način. Namesto ogromnih salonov s pozlačeno kramo so v trendu ogromni prazni, beli prostori s slikami sodobnih avtorjev, seksi črnobelimi fotografijami, minimalističnim pohištvom iz eksotičnih drevesnih vrst in usnjenimi garniturami prestižnih znamk.

melanija_donald_trump_dom_3.jpeg

Še Hollywood je padel

Ko sinovi diktatorjev bežijo v urejeni minimalizem, nekateri Hollywoodčani ostajajo zvesti diktatorskemu okusu; med njimi so tudi ameriški takjuni. Najboljši primer je verjetno newyorški dom nekdanj manekeenke slovenskega rodu Melanije Trump, soproge Donalda Trumpa, ki je urejen po despotskih kriterijih: francosko pohištvo, sem in tja kak Degas, stropne freske, kristalni lestenci v velikosti vesoljske ladje, rokokojske ure, zlati kerubini, pozlačene skulpture in še veliko zlata.

Podoben je tudi newyorški dom Rusha Limbaugha, popularnega ameriškega televizijskega voditelja. Njegovo stanovanje s pogledom na Centralni park je polno francoskega pohištva in stropnih fresk. Kalifornijskemu domu igralke Natalie Portman z ogromnimi odprtimi prostori tudi ne manjka zlata, lesenih stropnih intarzij in predimenzioniranih lestencev, ki želijo poudariti njen uspeh. Oskarjevka Sandra Bullock pa s saloni v New Orleansu, ki so prenatrpani s komodami, naslonjači, zofami in drobnarijami iz psevdo rokokoja, da vedeti, da ji godi imperialna moda. Zdaj že nekdanji dom Nicholasa Cagea – razlog je osebni bankrot – je pravi dvorec na Bel Airu, v katerega je, kot se zdi, jedilnica padla iz Versaillesa...