Obdelava, vgradnja, zaščita
Seveda je pri izbiri lesa za različne predmete potrebna posebna pozornost. Oreh je čudovit, ni pa trajen, če je izpostavljen dežju in soncu; hrast razpoka, je trd in ga je težko obdelovati; češnja je ena najlepših vrst lesa, z bogato vijolično barvitostjo; za smreko pravijo, da na prostem takoj propade; bukev je nekoliko boljša ... Trajnost lesenega izdelka je sicer v veliki meri tudi odvisna od vrste lesa, še bolj pa od načina vgradnje, obdelave in konstrukcijske ter lazurne zaščite. Kaj mislite, kateri steber bo dlje časa zdržal, če ga enostavno zabijete v zemljo? Hrastov ali smrekov, morda kostanjev? Brez zaščite. Praktično bo odstopal le kostanjev, medtem ko bosta prva stebra relativno hitro propadla. Če pa ju boste dali na kovinski podstavek, bo zgodba že povsem drugačna, kar govori o konstrukcijski zaščiti, kostanjev steber pa pripoveduje zgodbo o zaščiti. Kajti tanin je naravna snov, ki zaščiti les, za vse druge izdelke pa so tukaj barve in lazure ter drugi premazi in seveda tudi posebne obdelave lesa, ki pa so v bistvu posebna priprava lesa ali način nadstandardnega vnašanja zaščite in barve v les.
Barve za kovino
Nezaščitena kovina ima omejeno življenjsko dobo. Največja sovražnika sta voda in zrak. Zato moramo kovinske izdelke na začetku zaščititi z osnovnim antikorozijskim premazom, ki preprečuje rjavenje in staranje kovine. Nato nanašamo pokrivne barve – emajle, ki dajo kovini želen dekorativni učinek. Tudi emajli delujejo zaščitno, saj določeni barvni toni in stopnja sijaja ščitijo kovino pred neželenimi vplivi sonca in dežja. Za zunanjo uporabo so zato primernejši premazi z leskom, ki so odpornejši proti omenjenim vremenskim vplivom. Tukaj bi lahko govorili še o dodatnih zaščitah, na primer cinkanju kovine in poznejšem barvanju, prašnem barvanju, ampak naj bo za osnovo to dovolj.
Zidne barve
Notranje in zunanje zidne površine so glede na uporabljen gradbeni material in stopnjo zaključne obdelave zelo različne kakovosti. Po navadi bomo s kitanjem in barvanjem finalizirali površine, ki so zidane iz opeke ali plinobetona ter obdelane z zaključnim ometom različnih kakovosti. Pogosto gre za montažne predelne stene iz mavčno-kartonskih plošč. Če obdelujemo starejše zidne površine, se srečamo z različnimi dotrajanimi apnenimi, disperzijskimi, silikatnimi, silikonskimi ali oljnimi barvnimi premazi, ki jih je treba v celoti odstraniti.
Večina notranjih zidnih barv, s katerimi se bomo kot hišni mojstri najpogosteje srečevali, je narejena na osnovi tako imenovanih disperznih veziv. To so polimerne snovi, razpršene v vodi. Za uporabnika je pomembno, da ve, kaj lahko od izbrane barve pričakuje, in se po premisleku odloči za primeren nakup. Proizvajalci delijo notranje zidne barve glede na mehanske lastnosti in glede na videz barvnega filma. Poznamo nepralne bele notranje zidne barve, pralne zidne barve in izolacijske zidne barve.
Nepralne bele zidne barve vsebujejo zelo majhno količino veziva, zato niso odporne proti čiščenju madežev z vodo in detergenti, so tudi najcenejše. Odporne so le proti suhemu brisanju. Tovrstne barve so primerne za manj obremenjene zidne površine, kot so stropi, spalnice in podobno. Pralne zidne barve vsebujejo več veziva. Posušen barvni film je odporen proti pranju z vodo in detergenti, zato pogosto obnavljanje premaza ni potrebno. Bolj so odporne tudi proti mehanskim poškodbam in odbojne za drobne delce umazanije v zraku: cigaretni dim, saje, prah. Zanje je značilno dobro razlivanje, kar je še posebno opazno na zelo gladkih in zbrušenih podlogah, tako da strukture valja ali čopiča niso vidne.
Pralne zidne barve so primerne za stenske površine, ki so izpostavljene večjim mehanskim obremenitvam – stopnišča, hodniki, pisarne, otroške sobe, kuhinje, jedilnice in podobno. Poznamo še tako imenovane izolacijske barve – izdelane so na osnovi organskih topil in raztopljenih veziv. Uporabljamo jih za izolacijo madežev, ki jih barve na vodni osnovi ne zmorejo izolirati, saj je večina madežev topna v vodi (nikotinski madeži, madeži vodnega kamna, ki so posledica izliva vode, dim, katran). Voda, ki jo vsebujejo izolacijske barve, madeže raztopi in v fazi sušenja prenese na površino. Voda izhlapi, madeži pa ostanejo na površini, kjer jih laže odstranimo. Sodobne izolacijske barve so izdelane z minimalno količino cikličnih spojin, zato so zdravju prijazne, v dovoljenih koncentracijah neškodljive in nimajo intenzivnega vonja.