Čeprav bi glede na ime podjetja lahko marsikdo sklepal, da gre za tuje podjetje, je to podjetje povsem slovensko, njihovi znanje in izkušnje pa gradijo na tradiciji Markovega deda, ki je že v začetku tridesetih let minulega stoletja začel izdelovati kozolce. Sogovornika pa sta kot dva izmed petih solastnikov podjetja družinsko tradicijo nadgradila in najprej izdelovala ostrešja, »toplarje« (dvojne kozolce) in druge lesene konstrukcije.

Les za skelet pripravi robot

Zadnjih deset let sta se skoraj povsem posvetila gradnji nizkoenergijskih in pasivnih hiš. S pomočjo najsodobnejše programske opreme in s pomočjo »robota« za razrez celotne konstrukcije za skeletno hišo, ki je edini v tem delu Evrope, ter seveda z obilico znanja in idej sta s sodelavci zasnovala koncept skeletne hiše. Filozofija trajnostnega razvoja in načela gradbene biologije so za sogovornika temeljno vodilo pri njihovem delu, zato že od vsega začetka za lesene konstrukcije uporabljata smrekov les iz bližnje okolice oziroma iz pokljuških gozdov. Prav tako pri izdelavi in postavitvi hiš zaposlujejo predvsem ljudi iz bližnje okolice. Prizadevajo si, da bi pri gradnji hiš ustvarili čim nižji okoljski odtis, čeprav imajo zaradi dejstva, da je slovenska lesnopredelovalna industrija tako rekoč povsem na tleh, kar nekaj težav.

Hlodovino, ki jo posekajo na Gorenjskem, morajo namreč najprej odpeljati v Avstrijo, kjer jo razžagajo in posušijo, potem pa isti les ponovno prepeljejo nazaj v Slovenijo (na Štefanjo goro), kjer les s pomočjo omenjenega robota razrežejo in pripravijo za montažo. To jim povzroča dodatne stroške in povečuje okoljski odtis, vendar se podobno kot drugi proizvajalci lesenih hiš pri nas temu ne morejo izogniti, saj pri nas ni nikogar, ki bi lahko iz hlodovine pripravil les za nadaljnjo obdelavo. Kot kaže, bo tako tudi v prihodnje, saj se je zamisel o postavitvi sodobne žage, kjer bi opravljali podobne storitve kot v sosednji Avstriji, pred kratkim razblinila. V okolici Šenčurja pri Kranju je namreč že kazalo, da bodo slovenski investitorji v sodelovanju z nemškimi postavili velik obrat za predelavo hlodovine, a je, kot kaže, ideja zaradi nesoglasja z občino in zasebnimi lastniki gozdov očitno padla v vodo.

Kljub temu se sogovornika s svojo ekipo trudita, da za naročnike, ki jih je iz leta v leto več, izdelajo hiše, ki so jim čim bolj pisane na kožo oziroma prilagojene njihovemu življenjskemu slogu. Predvsem pa hiše, ki so zgrajene iz povsem naravnih materialov in ki lastnikom v času obratovanja ne bodo povzročale visokih izdatkov za ogrevanje. Vse to, poleg velikega ugodja, po trditvah obeh sogovornikov ponujajo njihove pasivne in nizkoenergijske hiše. Pravzaprav vsako hišo, ki jo izdelajo v Dama Hausu, poskušajo kar najbolj prilagoditi lokaciji, kjer naj bi jo postavili, in seveda željam investitorjev.

Lokacija, lokacija, lokacija

»Lokacija, lokacija in še enkrat lokacija,« poudarjata sogovornika. Ta je najpomembnejša, saj je prav od tega najbolj odvisno, kakšna hiša je najbolj primerna za posameznega naročnika. Zato prav lokaciji posvečajo izredno pozornost. Pri tem pa poudarjata, da posebno pasivna hiša ni primerna za vsako lokacijo. Idealna lokacija je seveda tista, kjer je mogoče postaviti hišo, v kateri so bivalni prostori usmerjeni proti jugu. Zelo pomembna je tudi osončenost lokacije, saj ugotavljajo, da je lahko zelo velika razlika med osončenostjo denimo v Kranjski Gori in Vodicah, kjer je precej več megle kot denimo na Gorenjskem. S tem so seveda povezani dodatni stroški tako pri investiciji kot tudi pri ogrevanju in podobno.

Z vsemi temi in podobnimi dilemami želijo v Dama Hausu investitorje seznaniti že v fazi načrtovanja, ko se ti odločajo o tem, ali bi imeli pasivno ali nizkoenergijsko hišo. V zadnjih letih se je tako okoli 20 odstotkov kupcev odločilo za pasivno, preostalih 80 odstotkov pa za gradnjo nizkoenergijske hiše. Zanimivo je, da se veliko njihovih kupcev odloča tudi samo za nakup in postavitev skeleta (skupaj s kritino), potem pa sami, s strokovno pomočjo, nadaljujejo gradnjo. Ob tem sogovornika dodajata, da je skeletna hiša v primerjavi z ostalimi »suhimi« načini gradenj edina, ki kupcu omogoča samogradnjo. Po treh letih izkušenj in dodatnih meritvah dokončanih hiš sogovornika ugotavljata, da so rezultati meritev več kot odlični.

Od postavitve skeleta do hiše na ključ

Seveda je za samograditelje pomembna predvsem cena takega skeleta. Ta znaša med 15.000 do 20.000 evrov za postavljen skelet. Lastniki pa poleg tega lahko pri njih kupijo tudi izolacijo in druge sestavne dele ali pa tudi ne. Za njihovo »najcenejšo« hišo na ključ je treba odšteti okoli 150.000 evrov (1000 evrov na kvadratni meter), in sicer skupaj z dobro izolirano talno ploščo. Kot pravita sogovornika, pa v ceni ni bistvenih razlik med pasivno hišo in zelo dobro nizkoenergijsko hišo. Slednja namreč v povprečju porabi okoli 20 kWh/(m2a) energije za ogrevanje, medtem ko pasivna 15 ali manj. V praksi pa se lahko zgodi, da je pasivna hiša celo cenejša od nizkoenergijske. Pri tem ključno vlogo igra lokacija.

Sicer pa so cene pasivnih hiš na splošno nekoliko višje (okoli 5 odstotkov), predvsem na račun prisilnega načina prezračevanja oziroma rekuperacije, ki mora biti vgrajena v pasivni hiši. Vendar sogovornika ob tem poudarjata, da lahko lastniki takih hiš pridobijo nepovratne finančne spodbude pri Eko skladu. S tem pa se ceni v bistvu izenačita. Ob tem velja omeniti, da so lahko tudi v pasivni hiši stroški za ogrevanje zelo različni. Največ je odvisno od lokacije in seveda od načina bivanja. Pri tem sta sogovornika omenila primera dveh povsem enakih pasivnih hiš. V eni so lastniki za ogrevanje odšteli 150 evrov na leto, v drugi pa 250 evrov. Na koncu so ugotovili, da sta lastnika slednje strastna kadilca in da to počneta na terasi ter pri odprtih ali pri priprtih vratih. Tak način uporabe pomeni za 100 evrov višje stroške ogrevanja. Podobno so stroški lahko višji, če imajo v hiši psa in podobno.

Stene brez plastike (parne zapore)

Ob tem velja omeniti tudi cenovna razmerja med montažnimi hišami (skeletne hiše ne sodijo med montažne), kjer kupci lahko izbirajo med cenejšimi in dražjimi izvedbami. Hiše Dama Haus po mnenju sogovornikov v tem primeru sodijo med dražje montažne hiše. Pri tem pa želita posebej poudariti, da imajo montažne hiše v stenah vgrajene različne parne zapore, medtem ko v stenah njihovih hiš ni »plastike« (parne zapore), ampak so prav vse stene njihovih hiš brez teh preprek in torej »dihajo«. Celotna konstrukcija, sestavljena iz več slojev lesnih vlaken (izolacija, OSB-plošče in podobno). Vsi ti materiali so hidroskopični in vežejo vlago, ko je te preveč, in jo oddajajo, ko so prostori preveč izsušeni. Hiša, ki diha, podobno kot usnje oziroma človeška koža, ne pomeni, da ima slabo zrakotesnost, ampak nasprotno. Prav zaradi teh lastnosti v njihove hiše ne morejo vgrajevati niti steklene ali kamene volne, ampak izključno naravne materiale, ki dihajo.

Seveda nas je ob tem zanimalo, katero hišo sogovornika najbolj priporočata bodočim kupcem. Brez odlašanja sta odgovorila, da je optimalna hiša zelo dobra nizkoenergijska hiša (porabi okoli 20 kWh/(m2a) energije za ogrevanje) brez prisilnega prezračevanja, v take hiše vgrajujejo okna, ki omogočajo mikroprezračevanje. Glede na to, da njihove hiše za ogrevanje ne potrebujejo veliko energije, in ker si prizadevajo, da bi bila celotna naložba čim bolj racionalna oziroma optimalna, tudi pri ogrevanju bodočim kupcem svetujejo, da vgradijo nizkotemperaturni sistem talnega ogrevanja na električno peč v kombinaciji s kaminom. To velja posebno za hiše, ki so manjše od 150 kvadratnih metrov, za večje pa predlagajo ogrevanje s pomočjo toplotnih črpalk.

Analize stroškov pri manjših objektih namreč dokazujejo, da razlika pri porabi električne energije torej ni velika, medtem ko je bistvena razlika pri naložbi. Toplotna črpalka lahko stane tudi do 10.000 evrov, medtem ko je strošek za električno peč okoli 600 evrov. Ogrevanje na biomaso priporočajo predvsem tam, kjer ima več hiš urejeno skupinsko kotlovnico, ogrevanja posamezne hiše pa ne priporočajo, ker je naložba v kotlovnico previsoka. Je pa po njihovem prepričanju povsem običajno, da imajo lastniki vgrajen kamin (bolj za prijeten občutek kot za ogrevanje). Za marsikaterega bralca in tudi strokovnjaka so predlagane rešitve morda nekoliko nenavadne, vendar so njihove izkušnje iz prakse nesporne. To je ugotovil neki njihov kupec, ki je po poklicu doktor strojništva in je v svojo hišo vgradil kotlovnico s toplotno črpalko, a je že zelo kmalu spoznal, da je v kurilnico vložil veliko preveč denarja, kot bi ga, če bi upošteval nasvete proizvajalca.

Predvsem pa je vse to povezano z bližnjo prihodnostjo, saj sogovornika napovedujeta, da bodo morda že v petih letih kupcem ponujali tako imenovane samozadostne hiše. To pomeni hiše, ki za obratovanje ne bodo uporabljale energije iz omrežja. Električno energijo bodo namreč proizvajale sončne celice na strehi. Podobno kot pri avtomobilih, ki naj bi s pomočjo posebne tehnologije iz vode proizvajali vodik, s pomočjo katerega naj bi lastnik hiše proizvajal električno energijo za energijo za ogrevanje. Po oceni sogovornikov naj bi v prihodnjih petih letih ta tehnologija dosegla povsem sprejemljive cene tudi za vgradnjo v zasebne hiše. Prav zaradi teh obetov lastnikom svetujejo, da naj dobro premislijo o smotrnosti posamezne investicije v ogrevalni sistem, saj bo zamenjava ogrevalnega sistema po tem bistveno cenejša od zamenjave denimo toplotnih črpalk.

Namesto hiš bodo prodajali znanje

Gradnja samozadostnih hiš je torej eden najpomembnejših projektov za prihodnost, ko bodo lahko izdelovali hiše s še nižjim ogljičnim odtisom, ki je med ponudniki hiš v Sloveniji zagotovo že zdaj najnižji. Tudi zaradi tega predvidevajo, da se jim v prihodnje ne bo več splačalo voziti njihovih hiš denimo v Francijo in druge oddaljene države, ampak računajo predvsem na lokalni trg. Namesto hiš bodo v prihodnje raje prodajali znanje oziroma projekte, ki jih že zdaj uspešno tržijo v nekaterih državah. To pomeni, da proizvodnje v prihodnje ne bodo bistveno povečevali. Najbrž tudi zaradi grenkih izkušenj, ki jih imajo s pridobivanjem kadrov. Kljub obilici brezposelnih namreč skoraj ne morejo dobiti pravih ljudi, ki bi bili pripravljeni z vso skrbnostjo in natančnostjo sestavljati njihove hiše z okoli 3600 različnimi detajli. Čeprav se zdi skoraj neverjetno, je dejstvo, da so lani odklonili skoraj sto kupcev, saj jim niso mogli zagotoviti tako kakovostno izdelanih objektov, kot kupci pričakujejo.