To je plin, ki nastaja pri nepopolnem izgorevanju trdih, tekočih in plinastih snovi, ki vsebujejo ogljik. V preteklosti je bilo zaradi tega plina največ nesreč v povezavi s plinskimi pečmi na naravni vlek, še zdaleč pa to niso edine nesreče. CO je bil usoden tudi zaradi peči na drva, na Koroškem je zahteval človeško življenje zaradi dimnih plinov, ki so uhajali iz dimnika v prostor, v zadnjem času pa je bilo več nesreč zaradi vžiga (perila na krušni peči, posteljnine, ko je človek zaspal s cigareto v roki ...) in požara, s tem, da se plamen ni popolnoma razvil, plin pa je usmrtil ljudi v prostoru.

CO se razvije tudi ob delovanju motorjev na notranje izgorevanje, kar pomeni, da so nevarni tudi plini, ki na primer prihajajo iz garaže, v zelo zatesnjenih stanovanjih pa se lahko CO pojavi tudi ob intenzivnem kajenju cigaret. Tako so številni kadilci zastrupljeni s CO, mnogi izmed njih pa poznajo tiste neprijetne glavobole, do katerih pride po večjem številu pokajenih cigaret. Ob vsem tem moramo vedeti še to, da so otroci bistveno bolj občutljivi za ta plin kot odrasli.

In kaj lahko zelo preprosto rečemo? Nobena peč na naravni vlek, pa naj gre za plinsko ali peč na trda goriva, ne sodi v dobro zatesnjeno stanovanje, ampak mora imeti neodvisen dotok zraka, ob tem, da mora biti kakovosten tudi dimnik. In to je temeljni pogoj. Poglejmo nekaj podrobnosti o tem plinu in pečeh.

ogljikov_monoksid_detektor.jpg

Vrste plinskih peči

Ogrevanje s plinom s pomočjo posebnih peči (mestnim ali utekočinjenim naftnim plinom) ima dolgoletno tradicijo. Gre za peči, ki so posebno primerne za individualno ogrevanje stanovanj, večje pa seveda tudi za ogrevanje celotnih objektov. Prednost etažnih plinskih peči je v tem, da zavzemajo relativno malo prostora in jih je praktično mogoče namestiti v kopalnico, kuhinjo ali vežo, tudi zato so kot peči na utekočinjen naftni plin in še bolj kot peči na mestni plin že v osemdesetih letih in kasneje postale tako priljubljene. Gre za dokaj trajne peči, ki lahko dobro delajo vrsto let, zahtevajo pa redno vzdrževanje, starejši tipi na atmosferski vlek pa poleg dobrega dimnika tudi stalen dotok svežega zraka.

Drugi tip sodobnejših plinskih peči so peči na prisilni vlek, ki delujejo neodvisno od notranjega zraka in črpajo zrak iz okolice objekta (po dvojnem dimniku, odvod pa skozi nadtlačni odvodnik na osnovi prisilnega obtoka s pomočjo ventilatorja), ter nadgradnja, kondenzacijske peči, ki prav tako črpajo zrak iz okolice. Pravilnik o učinkoviti rabi energije dovoljuje v novogradnjah le montažo kondenzacijskih plinskih trošil.

Princip delovanja

Princip gorenja v plinski peči na naravni vlek je običajna dimniška fizika. Peč iz prostora vleče hladen zrak, potreben za gorenje, topel zrak in dim pa se nato dvigujeta po dimniku. Takšne peči, ki jih danes ne vgrajujejo več, so preprosto povedano samo kamini v lepši embalaži, ki pa so z leti uporabe podvrženi raznim težavam. Glavna ovira peči na naravni vlek je njihova odvisnost od okolja, v katerem so postavljene. Da zagotovimo pravilen vlek dimnika, mora biti tlak v prostoru s pečjo vsaj enak zunanjemu, če ne višji.

V sodobnih stanovanjih pa je notranji tlak nižji kot zunanji, saj so stanovanja opremljena z novimi okni z dobrim tesnjenjem, poleg tega pa zrak iz stanovanja dodatno odvajajo še naprave, kot je kuhinjska napa ali ventilator v kopalnici. Uporaba nap in posebno ventilatorjev v kopalnici je lahko v takem primeru smrtno nevarna, kljub temu da so te peči, izdelane po letu 1990, praviloma opremljene s senzorjem CO. Žal pa so znani primeri, ko so jih nekateri domači mojstri zaradi pogostega izklapljanja peči enostavno odklopili. CO v dimnih plinih nastane tudi v primeru napak na gorilniku plinskega grelnika. Na primer zaradi neustreznega dovoda goriva, poškodb gorilnika, zasajenosti prenosnika toplote, kjer so svetli preseki za pretok dimnih plinov že sicer zelo ozki. Te nepravilnosti se odpravi s servisom in strokovnimi pregledi.

ognjisce_gretje.jpg

Nevarnost prenizkega tlaka

V novejših zgradbah so vgrajene naprednejše peči na prisilni vlek, nevarnost prenizkega tlaka pa se pojavi v sodobnih ali obnovljenih zgradbah, ko se lastniki odločijo za zamenjavo oken. Nekoliko manj tesna okna (ali starejša) niso tesnila popolnoma in je to v primeru prenizkega notranjega tlaka omogočalo dostop svežega zraka. Ironično je, da stara okna, skozi katera nam neprijetno piha hladen zrak, v stanovanjih s pečmi na naravni vlek vzdržujejo primerno okolje za delovanje takšnih peči. Poglejmo si, kaj se zgodi ob zamenjavi oken. Stanovanje postane skoraj hermetično zaprto, zato se pretok zraka skozi dimnik zmanjša in dimnik ne opravlja svoje funkcije. Dimniški plini zaradi tlaka ne morejo po dimniku navzgor, zato se vrnejo, od koder so prišli – v peč in iz nje gredo nazaj v stanovanje. Dimni plini lahko izhajajo v bivalni prostor tudi iz dimnika ali dimniškega priključka, če je netesen ali dimnik ne zagotavlja potrebnega vleka.

V hermetično zaprtem stanovanju lahko peč na naravni vlek postane smrtno nevarna past. Bistvena pri naravnem vleku v dimnik je zagotovitev dostopa svežega zraka. Naprava zato vleče iz bivalnih prostorov prah, vlakna, kemijske delce, ki se potem nabirajo na toplotnem izmenjevalniku (1000 stopinj Celzija v kurišču) in se naparijo na obloge kotla. S tem pride do poslabšanega prehoda in umazanega grelnika – plini se dlje časa zadržujejo, pride do slabšega izgorevanja in nastajanja monoksida. Ob tem je vlek dimnika oslabljen in dimni dimi začnejo uhajati v prostor. Z ventilatorji, ki v prostorih s plinskimi pečmi na naravni vlek sploh ne bi smeli biti, in tudi z ventilatorji v napi še dodatno zmanjšujemo tlak v prostoru in dimni plini začnejo še hitreje iztekati v prostor. In zelo, zelo podobno se lahko zgodi tudi s pečmi na drva, kaminskimi pečmi in podobnimi ogrevali.

Kaj storiti

In kaj storiti? Najprej vam priporočamo zamenjavo plinske peči na naravni vlek s sodobno kondenzacijsko ali pečjo na prisilni vlek. Obe imata enak princip, to je črpanje zraka iz okolice po posebnem kanalu ali posebnem dvoslojnem dimniku. Če imate peč na trdo kurivo, pa obvezno zagotovite dotok svežega zraka. Najboljši sistem je dotok svežega zraka po posebnem kanalu pod peč, seveda pa poskrbite tudi za pravilno dimenzioniran in dovolj visok dimnik. Za konec pa še dilema o senzorjih CO, ki so danes nadvse priljubljeni. Vse plinske peči na naravni vlek, izdelane po letu 1990, morajo biti opremljene s temi senzorji, ki izklopijo plin.

Zaradi nevzdrževanja in celo izklopa senzorjev (ti senzorji delujejo, preizkušeno na lastni koži) pa potem prihaja do tragedij. In tudi zato so navadni senzorji za zaznavo CO še bolj nevarni. Uporabnika samo z zvočnim signalom opozarjajo na prisotnost plina, glede na to, da so relativno poceni, je vprašljivo njihovo vzdrževanje in servisiranje, lastnik pa v bistvu sam ne more preveriti pravilnosti delovanja senzorja. In sedaj si predstavljajte, da boste po nekaj letih ugotovili, da senzor ne deluje, in samo upate lahko, da vas bodo pravočasno našli in boste »uveljavljali reklamacijo«.

Skratka, senzorji niso rešitev, rešitev je pravilen sistem peči, prezračevanja prostora in dimovodnih naprav.