Za ogrevanje potrebuje samo pet kubičnih metrov suhega vejevja požaganih ali posušenih dreves. Ko je sogovornik pred nekaj leti skupaj z ženo razmišljal o gradnji hiše, je minilo veliko časa, preden sta sprejela končno odločitev. Ker je gozdar in geomant ter velik ljubitelj neokrnjene narave, je bilo povsem jasno, da bo hiša zgrajena iz naravnih materialov in tako, da bo s svojim delovanjem čim manj obremenjevala okolje. Vzor so mu bili seveda stari mojstri in materiali, iz katerih so že naši predniki gradili svoje skromne domove. To so seveda les, ilovica in apneni ometi. Sam je dodal še izolacijo iz konoplje, ki stanovalcem zagotavlja prijetno bivanje pozimi in poleti.

90.000 evrov in lastno delo

V sodelovanju z arhitektom in izvajalcem lesene konstrukcije so naredili načrt za hišo, ki je bil po sogovornikovem prepričanju pripravljen tako dobro, da je marsikaj naredil sam in s tem veliko pripomogel k temu, da je bila končna cena hiše bistveno nižja, kot bi bila sicer. Za gradnjo namreč z ženo nista želela najeti posojila pri banki, ampak sta prodala stanovanje in iz tega denarja postavila okoli 120 kvadratnih metrov veliko hišo. Jaka si je vzel dve leti časa in se povsem posvetil delu pri hiši, v tem času je nastala prijetna hiška za okoli 90.000 evrov, v kar pa ni obračunano sogovornikovo delo. Zdaj štiričlanska družina v hiši biva že dobri dve leti in Jaka je z njo več kot zadovoljen.

Osnovno ogrodje hiše je zgrajeno iz lesene konstrukcije. Ko so jo mojstri postavljali, je bila bolj podobna kozolcu. Potem se je dela lotil sogovornik sam. Najprej je celotno leseno konstrukcijo z zunanje in notranje strani »obil« z lesenimi deskami, vmes je natlačil izolacijo iz konoplje (kupil jo je na avstrijskem Koroškem v razsutem stanju – podobno kot preja). Pri tem je posebno opozoril, da konoplja ne sme biti niti preveč niti premalo natlačena, ampak najboljše izolativne učinke doseže nekje vmes. Ko je nabasal izolacijo, je na notranje in zunanje lesene obloge pritrdil trstiko, nanjo pa so potem mojstri z notranje strani nanesli sloj ilovice, z zunanje strani pa so hišo ometali z apnenim ometom. Z vsemi ometi so stene hiše debele okoli 33 cm.
Podobno je s konopljo izoliral tudi mansardo in tla. Pri tem je zelo zanimiva sogovornikova izvirna rešitev, saj se namenoma ni odločil za talno betonsko ploščo, ampak je namesto te problem rešil na veliko bolj naraven in prijazen način.

hisa_diha1.jpg

Betonska plošča ni za hišo, ki diha

Namesto armiranobetonske plošče, na kateri naj bi stala celotna konstrukcija hiše, je namreč narejen betonski okvir, znotraj katerega je zaradi večje nosilnosti še v obliki križa položen beton. Na vse prazne površine znotraj betonskega okvirja je nasut material in kot vrhnji sloj je položil še tlakovce iz opeke. Nad temi tlakovci je približno en meter zračnega prostora. Na betonski okvir so položeni tramovi iz hrasta z vmesnimi deščicami oziroma ploščki iz hrasta, ki zagotavljajo neoviran pretok zraka. Poleti pa ima med betonskim okvirjem in hrastovim tramom napravljene še posebne odprtine za zračenje, ki jih v zimskem času zapre.

Na lego, ki je približno meter od tal, so nabite lesene deske, potem okoli 20 cm debel sloj izolacije iz konoplje, na vrhu je položen leseni ladijski pod. Za tako rešitev se je sogovornik odločil zato, ker si ni mogel predstavljati, da bi hiša iz povsem naravnih materialov stala na nepredušni armiranobetonski plošči, ki ne »diha«. Na tak način pa je dosegel, da hiša »diha« tudi pri temelju in tako ni nikakršne možnosti, da bi prihajalo do vlage ali celo zamakanja, ampak je pod celotno hišo zrak, ki je prav tako dober izolator. Po dobrih dveh letih bivanja v hiši Jaka Šubic pravi, da je taka rešitev zelo dobra, morda bi pod ladijski pod na tleh položil malo več izolacije, sicer ne bi spreminjal ničesar drugega.

Ogrevanje

Celotno hišo ogrevajo samo s pečjo, zgrajeno iz opeke in navzven obloženo z ilovnatim ometom. V peči je veliko kurišče, namenjeno za kurjenje vej ali drugih debelejših ostankov drevja. Za kurjenje uporabljajo samo ostanke od posekanih dreves, ki jih dobi od kmetov ali pa jih sam nabere v okolici hiše. Nikoli pa za kurjenje ne uporablja debel, ki so primerna za nadaljnjo obdelavo, saj pravi, da jih je škoda za kurjavo. Tistih štiri ali pet kubičnih metrov drv oziroma vej z lahkoto pridobi v bližnji okolici hiše.

Tako nizka poraba je zbudila zanimanje pri sovaščanih, saj so ljudje navajeni, da imajo pred podobno velikimi hišami zloženih po 15 ali več kubičnih metrov drv za ogrevanje, pri Šubicevih pa nimajo nobenih večjih zalog, a je zaradi dobre izolacije v hiši vedno prijetno toplo. Ob najnižjih zimskih dneh oziroma nočeh, ko temperatura pade pod minus deset ali morda celo pod minus dvajset stopinj Celzija, imajo v kopalnici in v spodnjem bivalnem delu dva električna radiatorja po 1000 W moči, ki ju priključijo ob najhujšem mrazu, sicer pa ne. Sanitarno toplo vodo ogrevajo s sončnimi zbiralniki na strehi. Ko ni dovolj sonca, pa tudi s pomočjo 300-litrskega grelnika.

Hiša je zgrajena tako, da imajo velike okenske odprtine usmerjene proti jugu. To je pomembno predvsem v zimskem času, ko sončni žarki pripomorejo k »dogrevanju« hiše. V poletnem času in ponoči bi jim sicer precej pripomogla senčila oziroma roloji na oknih. Teh še nimajo, jih bodo pa po sogovornikovih besedah v prihodnje namestiti, saj skozi okna izgubijo precej toplote.

hisa_diha2.jpg

Drugačna od navadnih betonskih škatel

Tako kot pri vsaki varčni hiši je tudi pri sogovornikovi vse pripravljeno za zbiranje deževnice in za lastno čistilno napravo. Skratka, hiša je zamišljena in tudi izvedena tako, da bo njen vpliv na okolje zelo majhen. Ob tem pa sogovornik pravi, da se je namenoma izognil vsem sodobnim tehničnim napravam, kot so denimo prisilno prezračevanje, talno ogrevanje in podobno, saj tega preprosto ne potrebuje in v naravno hišo sploh ne sodi. V gospodinjstvu imajo samo tiste električne naprave, brez katerih zares ne gre, vsem drugim pa so se izognili. Vsa sodobna tehnologija je povezana z velikimi izdatki, sogovornik pa je dokazal, da jih sploh ne potrebujejo.

Celo več, po dobrih dveh letih bivanja v hiši ugotavljajo, da je bivanje v njej veliko bolj prijetno, saj hiša v celoti diha, podobno kot človekova koža. Vlage je vedno toliko, kot je mora biti, saj ilovnati ometi kot tudi celotna sestava stene vlago vsrkavajo, če je je preveč, kadar je je premalo, pa jo oddajajo v prostor. Ker hiša nima toplotnih mostov in neprepustnih armiranobetonskih konstrukcij, ni pogojev, da bi se razvila vlaga ali plesen. Ker hiša diha, nimajo nikakršne potrebe po tem, da bi odpirali okna in prezračevali.

Jaka Šubic brez ovinkarjenja prizna, da je hiša nekaj posebnega in zelo drugačna od navadnih betonskih škatel, zgrajenih iz betona in jekla, s prisilnim prezračevanjem, suhim zrakom v notranjosti in podobno. Zato tudi ni primerna za vsakega, ampak jo priporoča samo ljudem, ki si želijo tesnejšega stika z naravo in iščejo smisel tudi v duhovnem, čustvenem in osebnem razvoju. Sicer je bolje, da živijo v betonskih škatlah, ki človeka »držijo« stran od samega sebe.