Sistemske rešitve
Tu velja osnovno pravilo: svež zrak prihaja v bivalne prostore in gre prek spodreznih vrat do hodnikov ter do tako imenovanih »umazanih« prostorov – kuhinja, kopalnica, WC, utiliti, kjer zrak odvajamo. Količina dovedenega zraka je enaka količini odvedenega zraka, vsaj 20 m3/h na osebo. To pravilo lahko kršimo na račun večje porabe energije le pri nekaterih sanacijah. Pri novogradnjah tega pravila tudi skladno s predpisi ne smemo zaobiti. To lahko storimo s higrosenzibilnim sistemom ali s centralno rekuperacijo.
LOKALNA rekuperacija po posameznih prostorih je iz številnih razlogov neprimerna in nesmiselna rešitev, kot omenjeno je primerna le za nekatere manj komfortne sanacije. Namreč pri lokalni rekuperaciji je kljub veliko »izumom« in agresivnim prodajalcem še več razlogov za to, da tega ne vgradimo: je dražja od centralnega sistema, v vsaki sobi sta dva ventilatorja, ki porabljata energijo, sta hrupna..., vrtanje lukenj po sobah in stenah ni poceni niti lepo, vzdrževanje filtrov, baterij je zahtevno in drago, naprava ne more biti majhna, saj majhna naprava nima zadostnega toplotnega izkoristka, torej nam te naprave vzamejo veliko prostora in kvarijo videz, še tako dobri lokalni rekuperatorji ne rešujejo odvoda zraka in rekuperacije v servisnih prostorih, ki zahtevajo redno in občasno intenzivno prezračevanje.
Četudi bi vgradili odlične lokalne rekuperacije po sobah, bi bile sicer te sobe dobro prezračene, a kaj bi storili v kuhinji, kopalnici in stranišču, kjer potrebujemo stalne odvodne volumne, občasno pa celo čim višje? Nič pametnega, saj DOVODNEGA zraka za te prostore ni mogoče nikjer vzeti! Torej, če bi šli v odlično rekuperacijo po bivalnih sobah, bi morali v servisne prostore napeljati neposredno zunanji (pozimi mrzel) zrak in enako količino odvesti z dodatnimi ventilatorji. Torej bi bilo v tem primeru počutje v teh prostorih neznansko neugodno, poraba energije velika, stroški izdelave veliki in potem tudi ne bi mogli reči, da ima stanovanje ali rekuperacija tako velik izkoristek za vso hišo ali stanovanje, saj bi se vsaj polovica zraka izmenjala BREZ rekuperacije. Torej je nesmisel lokalnih, sobnih rekuperatorjev v novogradnjah očiten.
Danes je cena visokokakovostnih centralnih sistemov rekuperacije (bruto 5000 evrov na stanovanje in bruto od 7000 do 8000 evrov na hišo) izjemno ugodna, glede na to, da je od te cene treba odšteti 25 odstotkov visoko subvencijo Eko sklada ter strošek klasične inštalacije in glede na izjemno veliko udobje, ki ga takšno prezračevanje omogoča.
Toplotni izkoristek
Ta se da ugotoviti na prvo žogo že na oko! Namreč mali rekuperator ne more imeti visokega izkoristka, saj ima zrak majhno toplotno zmogljivost in zato mora biti menjalnik razmeroma velik. Pri toplotnih izkoristkih je na trgu največ legalnega goljufanja. Namreč vsak ponudnik trdi, da ima njegova naprava visok toplotni izkoristek, vsi gredo nad 90 odstotkov. Tudi izjave o izkoristkih so prefrigane: izkoristek je do 90-odstoten ali do 75-odstoten ... Beseda DO pomeni, da je takšen najvišji izkoristek. Kdaj pa je izkoristek najvišji?
Pri najmanjšem volumenskem pretoku, to pa je nepomemben podatek: namreč če potrebujemo v povprečju 150 m3/h zraka v hiši ali 20 m3/h v eni sobi z eno osebo, potem je za nas zanimiv in merodajen le ta podatek, torej izkoristek pri tem volumnu, ne pa pri nekem minimalnem volumnu. Torej izkoristek DO toliko in toliko odstotkov sam po sebi pomeni goljufanje, zavajanje kupcev. Namreč pri malih pretokih zraka je vsak toplotni izmenjevalnik odličen in je zato o tem škoda izgubljati besede. Ko torej govorimo o toplotnem izkoristku menjalnika toplote, moramo vedno vprašati za dokazilo o izkoristku pri normalnem obratovalnem volumnu (20m3/h za eno osebo ali sobo z eno osebo ali 150–200 m3/h za hišo).
Zato se resne meritve delajo za te volumne, konkretno, če govorimo o povprečni hiši in povprečni napravi z največjo močjo 300 m3/h, se izmeri toplotni izkoristek za določen volumen, enak za vse naprave, da lahko podatke primerjamo, torej to je 200 m3/h za napravo z največ 300m3/h zmogljivosti. Druga goljufija, ki se tu spet legalno pojavlja, je metoda merjenja prenosa toplote. Tu se da z dvema »goljufijama« spet doseči izvrstne rezultate.
Z dvema trikoma je možno povečati izkoristek rekuperacije
Prva »finta« je razlika temperature: pomembno je, ali upoštevamo, za koliko smo zunanji zrak v rekuperatorju (pozimi) segreli ali za koliko smo odpadni zrak iz prostorov ohladili, ko zapušča objekt. Namreč v prvem primeru lahko k višji temperaturi ogretega zraka prispeva tudi slabo toplotno izoliran rekuperator, ki tako »pomaga« meritvi o stopnji rekuperacije, kar pri drugi metodi ni mogoče.
Drugi trik je kondenzacija vlage v zraku: ta lahko dovede veliko entalpijske toplote in praktično poljubno, tudi za več kot 100 odstotkov dvigne izkoristek rekuperacije, ki ga sestavljata izkoristek prenosnika toplote in entalpijska toplota, ki s samo kakovostjo prenosnika neposredno nič nima.
In če si »pameten«, naročiš takšno meritev po takšni metodi s takšno vlago v zraku, da je na koncu številka dobra za oko in komercialno atraktivna. Prav na teh dveh prijemih temeljijo izkoristki rekuperatorjev, ki skoraj vsi znašajo več kot 90 odstotkov. Dejansko so seveda toplotni izkoristki brez omenjenih trikov bistveno nižji.
Objektivni izkaz kakovosti
Objektivni izkaz kakovosti je certifikat inštituta Pasivhaus iz Darmstadta, ki je »oče« pasivnih stavb. Njihova meritev poteka z zrakom, v katerem ne pride do kondenzacije vlage, in upoštevajo, za koliko se odvodni zrak v rekuperatorju ohladi, ne pa, koliko se ogreje. Ti certifikati pokažejo pravo resnico in podatke, ki jih lahko primerjamo. Po teh meritvah obstaja na trgu le ena naprava, ki ima toplotni izkoristek po tej metodi (PHI) 93 odstotkov pri 200 m3/h in 94,4 odstotka pri 150 m3/h, preostali ponudniki dosegajo največ 84-odstotni toplotni izkoristek.
Poseben problem predstavlja Eko sklad, ki naj bi podpiral le kakovostne rešitve. Če je zadeva s certifikati pri drugih napravah bolj enostavna in nedvoumna, pa je na tem področju težava, saj Eko sklad vsak uradni dokument meritev pooblaščene institucije (vmes je veliko komercialno usmerjenih »strokovnih« institucij) obravnava enakopravno in ne dela tehnične kritične selekcije, zato se subvencionirajo tudi naprave, ki so daleč pod »izkazanimi« lastnostmi.
Seveda pa to ni edini podatek, pomembni so trije podatki: stopnja rekuperacije toplote, poraba električne energije in glasnost naprave, ki ne sme presegati 30 dB pri največji moči, pri običajnem delovanju pa je ugodno (če ni nameščena v kleti), da ne presega 23 dB.
Poraba električne energije
Še tako dober toplotni izkoristek nič ne pomaga, če bi zanj porabili veliko električne energije, torej če bi hoteli narediti majhen prenosnik toplote, ki bi imel velik upor in bi zahteval zelo močne ventilatorje. Na tem področju je manj možnosti za prirejanje podatkov, moč motorjev se izmeri pri posameznih volumnih in prikaže na grafu, tako da lahko natančno izračunaš, koliko električne energije boš porabil na mesec za svež zrak, ta podatek je tudi posebej prikazan na certifikatu PHI.
Pa izračunajmo mesečno porabo električne energije: ko smo prisotni v hiši in imamo napravo na okoli 150 m3/h, ko pa smo odsotni, je volumen lahko trikrat manjši, poraba na m3 prečrpanega zraka pa je pri dobrih napravah okoli 0,25 Wh/m3. Torej vzemimo kar visok povprečen konstanten volumenski pretok 100 m3/h. Poraba električne energije je 18 kWh na mesec, okoli 2 evra. To pomeni da je »varčevanje« z ugašanjem prezračevanja nepotrebno s stališča stroškov in je tudi neprimerno, če želimo ohraniti kakovostno mikroklimo, ki tudi ob odsotnosti uporabnikov potrebuje določeno stalno menjavo zraka.
