Trenutno je v podjetju redno zaposlenih 49 delavcev, od tega kar slaba četrtina v razvoju. Podjetje je bilo leta 2007 v Dnevnikovi akciji izbrano za regijsko gazelo, po tem pa so bili še kar štirikrat nominirani za to priznanje, ki jim, kot pravi direktor Bogdan Kronovšek, ogromno pomeni, saj so zaradi Dnevnika in akcije Gazela dosegli še večjo prepoznavnost v Sloveniji. V zgodbi uspešnega družinskega podjetja vedno ostajajo nekako v ozadju ženske, brez katerih pa pot ne bi bila tako uspešna. Cvetka Kronovšek je danes upokojena, po osnovni izobrazbi pa je specialna pedagoginja, kar še dodatno govori o pomenu njene vloge za medsebojne odnose v podjetju, kajti ti so eden izmed pogojev za uspešnost vsakega podjetja. V podjetju vodi pomembno delo tudi Bogdanova žena Nives.

Od leta 1973

S toplotnimi črpalkami ste se prvič srečali kot član natečajne komisije.
Rudi: »Res je. Na strojni fakulteti sem študiral področje energetike oziroma hladilne tehnike. Leta 1973 sem bil član komisije za ocenjevanje raziskovalnih nalog na temo klimatizacije in ogrevanja pri takratni Republiški skupnosti za raziskovalno dejavnost. Sedež komisije je bil na Inštitutu Zorana Ranta (imenovanem po svetovno priznanem strokovnjaku za termodinamiko (1904–1973)) v Škofji Loki. Takrat je magister Tone Obersnu prijavil raziskovalno nalogo z naslovom Toplotne črpalke. Ena izmed prijavljenih raziskovalnih nalog je obravnavala področje toplotnih črpalk in me je takoj pritegnila. Na podlagi te naloge in še nekaterih raziskav so v LTH pozneje začeli izdelovati toplotne črpalke (v nadaljevanju TČ, op. p.) za ogrevanje sanitarne vode, vendar brez vključenih grelnikov. Takrat sem že delal v Gorenju in ocenil, da so za uporabnike zanimivejše kompaktne TČ, torej z grelnikom oziroma bojlerjem. Ni minilo več kot leto dni, ko smo na trg poslali nove izvedbe TČ, ki so doživele odličen sprejem. Postale so resna konkurenca takrat že uveljavljenim sončnim kolektorjem. Ustanovitelj in takratni direktor Gorenja, gospod Ivan Atelšek, ki je imel velik posluh za novosti, je to idejo z veseljem podprl, kar mi je dalo še večji zagon pri nadaljnjem delu.«

V Gorenju so leta 1981 ustanovili razvojni inštitut, v katerem ste delali deset let.
Rudi: »Res je. Moje raziskovalno področje so bili obnovljivi viri energije s poudarkom na toplotnih črpalkah. Za potrebe takratnega sozda pa smo razvijali tudi hladilne bazene za mleko. V letih 1982/83 so bili izdelani vsa potrebna razvojna dokumentacija in prototipi za začetek proizvodnje TČ v Gorenju. Vendar je takratno vodstvo nesrečno razmišljalo, da bodo TČ nadomestile program hladilnikov, ki je bil prestavljen v Bihać. S proizvodnimi zmogljivostmi se je kar za nekajdesetkrat pretiravalo. Zato so se že po mesecu dni nakopičile velike količine neprodanih TČ, vzrok pa je bila tudi nepripravljenost marketinga za tovrstno trženje. Ker so TČ še danes več ali manj maloserijski izdelek, sva se s takratnim predsednikom Gorenja dogovorila, da se v servisu organizira ustrezno proizvodnjo s 30 zaposlenimi. Odločitev je bila pravilna in proizvodnja je lepo potekala več kot deset let. Nato je ta program zaradi notranjih razprtij in neumnosti zašel v tehnične in finančne težave ter posledično v stečaj. Sam sem že dobri dve leti pred tem imel čedalje slabše občutke, zato sem se odločil, da grem 'na svoje'.«

In ste začeli v Orli vasi …
Rudi: »Moj tast, sicer zaposlen v Tovarni nogavic na Polzeli, je imel kot ključavničar manjšo ključavničarsko delavnico v domačem gospodarskem poslopju, ki mi je omogočila začetek dela. Podjetje Termo-tehnika smo sicer registrirali že leta 1989 (za 2000 slovenskih tolarjev, kot je bilo takrat moderno), kot smo rekli, za vsak primer. To se je pozneje pokazalo kot dobra odločitev. Trije zaposleni smo leta 1993 v nekaj dneh razvili kar vzporedno z nekaterimi evropskimi proizvajalci popolnoma nov model TČ. Torej neke vrste agregat, ki se lahko prigradi na vsak grelnik, večji od 200 litrov. Prvi kupec je bil Lentherm iz Lenarta. Dve leti smo delali izključno za njih in pod njihovo blagovno znamko. Ker pa smo imeli občutek, da tudi Lentherm tako kot Gorenje ni vešč prodaji TČ, smo se odločili, da gremo na trg kot samostojno podjetje. Po dveh letih dela smo zopet razvili popolnoma nov model, kompaktno TČ z zgoraj nameščenim agregatom na Lenthermovem grelniku. Zaradi tehnične dovršenosti in oblike so bile naše TČ na trgu odlično sprejete. Že prvo leto samostojnega trženja smo prodali trikrat več TČ kot prej Lenthermu. Ni minilo več kot leto ali dve, ko se je pri nas pojavil prvi tuji kupec. To je evropsko znani proizvajalec grelnikov Austria Email AG. Hitro smo se dogovorili za sodelovanje. Mi smo njim prodali agregate TČ, oni pa nam svoje grelnike, ki sodijo v sam evropski vrh po kakovosti in tehničnih rešitvah.«

Bogdan: »In to sodelovanje še vedno traja, kompaktne črpalke za ogrevanje sanitarne vode so še danes naš pomemben program, izdelamo jih okoli 2000 na leto. Leta 2003 smo postavili nov objekt z 250 kvadratnih metrov delavnic in 100 kvadratnih metrov pisarn. Celotna proizvodnja in razvoj sta se širila, prav tako tudi naša prepoznavnost. Leta 2007 smo postali regijska gazela, kar je bila še dodatna spodbuda, za nas pa tudi marketinško zelo uspešna stvar.«

TČ za ogrevanje objektov

Kdaj pa ste začeli proizvajati TČ za ogrevanje objektov?
Bogdan: »Na tem področju je bilo za nas prelomno leto 2005. Do takrat so bile v Evropi zelo redke ogrevalne TČ, medtem ko so jih v Ameriki začeli uporabljati že v petdesetih letih.«

Rudi: »Kar nekako ponavljajoče tako imenovane naftne krize v 70. in začetku 80. let minulega stoletja so imele za posledico tudi velike podražitve kurilnega olja. V tem obdobju se je v Evropi čez noč pojavilo dobrih 50 novih proizvajalcev TČ za ogrevanje kot nadomestilo za kotle na olje. Žal je bila usoda večine teh na hitro nastalih podjetij bolj klavrna. Slaba kakovost TČ, neizkušeni proizvajalci in monterji ter ponovni padec cene kurilnemu olju so bili vzroki za propad večino tovrstnih podjetij.«

Bogdan: »Od okoli 50 podjetij jih je danes ostalo morda le še deset. Mi smo intenzivni razvoj in proizvodnjo TČ za ogrevanje začeli okoli leta 2003. Najprej smo razvili TČ za sistema voda–voda in zemlja–voda. Ta sistema sta se glede na oblikovanje in tehnične kvalitete odlično obnesla, glas o kakovosti pa je bil naša najboljša reklama in zato so se količine prodanih TČ zelo povečale. Od začetne proizvodnje 150 TČ za ogrevanje do današnjih več kot 1100 TČ na leto. Letos načrtujemo tudi proizvodnjo 6000 TČ za ogrevanje sanitarne vode, kar je skoraj toliko, kot jih prodajo v vsej Avstriji. Lani so jih na primer prodali 8000.
V letih od 2003 do 2008 pa so nekateri vendarle spoznali, da so TČ pomembna tržna niša, in so začeli razvijati sestavne dele posebej za ogrevalne TČ. Največja pozornost je bila posvečena kompresorjem. Razvojni oddelki so dali na trg popolnoma novo generacijo, posebej za TČ razvitih kompresorjev v tako imenovani izvedbi Scroll. Značilni za te kompresorje so dolga življenjska doba, široko področje delovanja, majhna poraba električne energije in ne nazadnje tiho delovanje ter digitalno krmiljenje kompresorja in dodatno hlajenje elektromotorja (inter cooler). TČ s takšnimi kompresorji brez težav delujejo od 15 stopinj Celzija zunanjega zraka, pri tem pa grejejo vodo skoraj do 70 stopinj. To je prineslo nov zagon prodaji ogrevalnih TČ.«

Mercedes med toplotnimi črpalkami

Ali ste do tega prišli samostojno ali v sodelovanju z drugimi proizvajalci?
Bogdan: »Vedeti morate, da neki proizvajalec ni odvisen le sam od sebe, ampak v veliki meri od proizvajalcev komponent. To je podobno kot pri avtomobilih. Od proizvajalca končnega izdelka pa je odvisno, kakšne komponente bo uporabil in kako jih bo uskladil. Če znova primerjam z avtomobilsko industrijo: bomo naredili mercedes ali trabant? V zadnjem desetletju je kemijska industrija razvila povsem nova, ekološko primernejša hladiva, strojna industrija pa nove kompresorje. Tu je še vrsta novih rešitev s področja krmilnih in varnostnih sistemov, ki skrbijo za to, da vse deluje optimalno in pod nadzorom. Torej še enkrat: kakovost izdelka in ugled proizvajalca sta torej odvisna predvsem od znanja in sposobnosti razvojnih inženirjev, optimalne izbire komponent in nadzora kakovosti v proizvodnem procesu. Na prvem mestu pa je odločitev menedžmenta, ali bo delal visokokakovostne in temu primerno drage proizvode, ki jih včasih označujemo s 'to je nemško', ali se bo zadovoljil z označbo 'to je kitajsko'.«

Se je tudi zato razvoj ogrevalnih TČ začel pri sistemih zemlja–voda in voda–voda ter šele v zadnjem času tudi zrak–voda?
Bogdan: »Natančno tako. Prva dva sistema delujeta pri dokaj konstantnih in v ozkem območju omejenih temperaturnih razmerah. Podtalnica ima skoraj konstantno temperaturo 8–12 stopinj Celzija, zemeljski kolektor pa od –3 do +3 stopinje. TČ vodo greje v območju od 35 (talno gretje) do 55 stopinj Celzija, izjemoma tudi do 65 stopinj (radiatorji). TČ zrak–voda pa pozimi jemlje toploto zraku, katerega temperatura je lahko tudi do –10 stopinj, poleti pa (za segrevanje sanitarne vode) celo več kot +30 stopinj Celzija. Torej gre za ekstremne temperaturne razlike in s tem tudi ekstremno velike obremenitve kompresorja. Pri tem bi rad še opomnil na pogosto zavajanje prodajalcev predvsem glede azijskih 'superultra' TČ.«

Pri TČ za ogrevanje sanitarne vode zajemamo zrak v prostoru, pri večjih sistemih za ogrevalne TČ pa zajemamo zrak v okolici zgradbe.
Bogdan: »TČ za segrevanje sanitarne vode so praviloma 'narejene za notranji zrak' oziroma notranjo postavitev. Zato jemljejo toploto notranjemu zraku, največkrat v pomožnih ali kletnih prostorih. Mi že kar nekaj časa ponujamo TČ, ki imajo priključke za dovod in odvod zraka od drugod. V zadnjem času je lahko to tudi zunanji zrak s temperaturo pod 0 stopinj Celzija, ker imajo te TČ vgrajen odtaljevalni sistem. TČ zrak–voda za ogrevanje pa izključno 'delujejo na zunanji zrak', saj ne gre, da bi toploto jemal predhodno segretemu zraku znotraj stanovanja. Te TČ so tehnično zelo zahtevne, zato je kar precej proizvajalcev, ki teh modelov sploh ne proizvajajo. Niso pa redki, ki imajo velike težave predvsem v težkih vremenskih razmerah (temperatura od +2 do –2 stopinji Celzija, sneženje, megla, dež itd.). Posebno neracionalno delujejo pri teh razmerah TČ na osnovi klimatskih naprav, ki neprestano ledenijo.«

Rudi: »Lahko rečem, da smo še posebno alergični na nekatere proizvajalce tako imenovanih klimatskih TČ, pri katerih oglašujejo, da grejejo vodo do 80 stopinj pri temperaturi zraka –25 stopinj Celzija. Niso čarovniki in so ravno tako odvisni od hladilnih snovi in kompresorjev, vendar zavajajo kupce. Vsako leto kupimo več konkurenčnih črpalk. In kaj ugotovimo? Najdemo 18 kW električne grelnike, stranka pa pogosto sploh ne ve, kdaj dela kompresor TČ in kdaj električni grelnik.«

Kakšne kompresorje pa uporabljate vi in ali nimate tudi vgrajenih električnih grelnikov?
Rudi: »Naši kompresorji so moči od 1,5 do 4 kW za stanovanjsko hišo. Ob tem pa imamo vključen električni grelnik, ki ima trikrat po 2 kW, skupno 6. Ampak vedeti morate, da se ta grelnik ne vklaplja avtomatsko. Pri sistemih zemlja–voda, voda–voda ga je treba ročno vključiti. Je samo rezerva, če bi prišlo do okvare. Pri sistemu zrak–voda je smiselno delovanje TČ do –3 ali –4 stopinje Celzija, nato pa ne. Ne pade toliko izkoristek kot moč črpalke.«

Nekako velja, da je treba imeti za uporabo ogrevalne TČ dobro izolirano hišo. V slabo izolirani hiši pa naj ne bi bila smiselna.
Rudi: »Nekateri to rahlo narobe tolmačijo. Če je hiša slabo izolirana, je tam še bolj pomembna uporaba varčnega ogrevanja, kar je TČ. Mogoče je le treba dodati kakšen dodaten ali večji radiator in potem ni potrebna višja temperatura ogrevalne vode kot 50 stopinj.«

Hladilna tehnika

Tretje področje vašega podjetja je hladilna tehnika oziroma hladilni sistemi.
Rudi: »To je področje, s katerim se ukvarjamo praktično že vse od začetka našega podjetja. Ob odhodu iz Gorenja sem dobil več povpraševanj za sisteme hlajenja vina. Če imaš hlajeno klet in še hladiš mošt v času zorenja oziroma vretja, se poraba žvepla zmanjša za faktor 10. Razvili smo sisteme za nadzirano vretje v lesenih ali kovinskih posodah. Naše hladilne naprave hladijo vodo na 5 stopinj Celzija in potem ta kroži po kovinskih nerjavečih radiatorjih in hladi mošt, da temperatura vretja ne preseže 16 stopinj oziroma temperature, ki jo želi vinogradnik. Brez hlajenja se ta temperatura dvigne na 30 stopinj in je potem treba dodajati več žvepla. Če gre mošt iz preše skozi hladilno napravo, dosežemo s tem izločanje vseh usedlin in to vino lahko ustekleničijo že novembra. Prav tako lahko s tem sistemom hladimo tudi prostor. Izdelujemo pa hladilne naprave za male kot velike vrtnarje.«

Kam pa gre ta toplota?
Bogdan: »Praviloma se izpusti v zrak. Je pa tukaj zanimiv še en podoben sistem. To je hlajenje tehnološke vode. Veliki proizvajalci plastičnih izdelkov imajo stroje, ki jih je treba hladiti. Orodja in olje. Hlajenje z vodovodno vodo je predrago, zato smo izumili zaprte sisteme, vodo pa je treba hladiti. 100 ali celo 200 kW naprave to vodo hladijo, odvzeto toploto pa se uporabi za ogrevanje prostorov ali sanitarne vode, poleti tudi za ogrevanje bazenov.«

Ste tudi pred zamenjavo imena.
Bogdan: »Delno je res, predvsem pa uvajamo novo blagovno znamko. Danes ljudje govorijo, da imajo TČ Termo-tehnika, še pogosteje pa pravijo, da imajo Kronovškovo TČ. Da bi to poenostavili, smo se odločili, da uvedemo novo blagovno znamko, ki je nekakšna kombinacija iz obeh prejšnjih imen, to je KRONOTERM. Osnovno ime podjetja pa je še vedno Termo-tehnika, d.o.o.« (rk)