»Klasične« hiše (opečni zidovi), ki so jih gradili v preteklosti, so večinoma slabo toplotno izolirane. Lastnik hiše se po navadi (po posvetovanju) odloči, ali sta obstoječa toplotna izolacija ovoja hiše in obstoječe stavbno pohištvo (okna, vrata) zadostna oziroma ali je za boljšo energetsko učinkovitost smiselna in potrebna sanacija ali dodatna izolacija oziroma zamenjava stavbnega pohištva z energetsko varčnejšim.

Predpostavimo, da se lastnik hiše odloči samo za zamenjavo sistema ogrevanja z energetsko varčnejšim. Potrebni vhodni podatki za izbor sistema ogrevanja in izračun moči so:
– obstoječa sezonska poraba energenta (npr. litrov kurilnega olja),
– notranja temperatura prostorov,
– tip oziroma sestava zunanjega zidu in strehe (toplotni ovoj hiše),
– velikost in število obstoječih ogreval (npr. radiatorji).

Na podlagi navedenih podatkov lahko določimo moč ogrevalnega sistema in preverimo karakteristike obstoječih ogreval, ki so po navadi klasični radiatorji. Če toplotna izolacija hiše ni zadostna ali površina obstoječih ogreval/radiatorjev ni dovolj velika in uporabnik želi ohraniti obstoječi radiatorski sistem brez obnove toplotnega ovoja stavbe, se predlaga visokotemperaturno toplotno črpalko, ki ogrevno vodo segreje tudi do 80 stopinj Celzija.

Montažne hiše

Tudi ob sanaciji montažnih hiš priporočamo vgradnjo toplotne črpalke (zrak–voda). Seveda, ko določimo toplotne izgube skozi ovoj hiše, ki so osnova za določitev moči ogrevalnega sistema. Prioritetno preverimo možnost vgradnje nizkotemperaturne toplotne črpalke, ki je energetsko učinkovitejša in cenovno ugodnejša (dodatno tudi subvencija Eko sklada) v primerjavi z visokotemperaturno toplotno črpalko. Pogoj izbora nizkotemperaturne toplotne črpalke je obstoječi nizkotemperaturni sistem/talno gretje ali ogrevala, ki dajejo zadostno toplotno moč, tudi pri znižani ogrevalni temperaturi na 45 stopinj Celzija. Največkrat se izkaže, da obstoječa ogrevala (število in skupna površina) pri zadovoljivi toplotni izolaciji hiše zadoščajo za nizkotemperaturni sistem ogrevanja.

Vgradnja sodobnega ogrevalnega sistema s toplotno črpalko zrak–voda pomeni prihranek energije za ogrevanje.

Najpogosteje uporabljeni energenti za ogrevanje stanovanjskih hiš so:
– kurilno olje (ELKO),
– lesna biomasa (drva, peleti, sekanci),
– utekočinjeni naftni plin (UNP),
– zemeljski plin.

Toplotna črpalka (zrak–oda) ima to dobro lastnost, da izkorišča energijo okolice – zunanjega zraka in skupaj z vloženim električnim delom (kompresorjem) doseže izkoristek ali grelno število okoli 3. To pomeni, da iz 1 kWh vložene električne energije dobimo 3 kWh toplotne energije za ogrevanje hiše.

Dodatna prednost ogrevanja s toplotno črpalko je cena energenta (elektrike). Trenutne cene energije posameznih energentov (različni viri):
– elektrika (VT) 0,075 €/kWh,
– elektrika (NT) 0,038 €/kWh,
– elektrika (ET) 0,065 €/kWh,
– ELKO 0,103 €/kWh,
– UNP 0,139 €/kWh,
– ZP 0,056 €/kWh,
– drva 0,029 €/kWh,
– peleti 0,055 €/kWh,
– sekanci 0,024 €/kWh.

Če upoštevamo grelno število toplotne črpalke 3, to pomeni, da nas ogrevanje stane 0,025 €/kWh v času visoke tarife (VT), v času nizke tarife (NT) 0,013 €/kWh in 0,022 €/kWh pri enotni tarifi (ET).

Če primerjamo specifični strošek energije posameznih energentov in kurilnih naprav, ugotovimo, da je ogrevanje s toplotno črpalko najugodnejše. V primerjavi s kotlom na ELKO (ekstra lahko kurilno olje) je strošek ogrevanja 67 odstotkov nižji. (mf)