Poleg drugih nepovratnih spodbud (o tem smo pisali v prejšnji številki naše priloge) občani namreč od začetka letošnjega leta pridobijo omenjene nepovratne finančne spodbude tudi za vgradnjo toplotne črpalke za pripravo sanitarne tople vode in (ali) centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. Višina finančne spodbude je odvisna od višine tako imenovanih priznanih stroškov, ki vključujejo nakup in vgradnjo ene toplotne črpalke, nabavo ter vgradnjo hranilnika toplote in povezavo s toplotno črpalko ter cevne povezave toplotne črpalke z virom toplote z ustrezno varovalno in krmilno opremo.

md294_dovc_tc_2.jpg

Pridobitev sredstev

Občan, ki pri Eko skladu zaprosi za omenjeno subvencijo, lahko prejme do 25 odstotkov priznanih stroškov naložbe, vendar ne več kot 2500 evrov za toplotno črpalko tipa voda–voda ali zemlja–voda in ne več kot 1500 evrov za toplotno črpalko zrak–voda z grelnim številom 3,65 in več. Za toplotno črpalko zrak–voda z grelnim številom od 3,35 do 3,64 lahko prejme največ 1000 evrov, medtem ko višina nepovratne finančne spodbude za toplotne črpalke za pripravo sanitarne tople vode znaša največ 250 evrov.

Za pridobitev omenjenih finančnih spodbud mora vsak prosilec na Eko sklad najprej poslati ustrezno vlogo oziroma izpolnjen obrazec (vključno z vsemi prilogami), ki je dostopen na spletni strani Eko sklada. Po pridobitvi ustrezne odločbe o odobritvi nepovratne spodbude in po izvedbi celotne naložbe mora vsak prosilec predložiti vsa zahtevana dokazila o zaključku naložbe, in sicer:
– originalno izjavo o zaključku naložbe, ki je na obrazcu 18SUB-OB13 V-AH (dostopen je na spletni strani Eko sklada),
– izstavljeni račun izvajalca naložbe s popisom del in materiala za celoten obseg naložbe,
– dokazilo o plačilu celotnega računa,
– fotografije o izvedeni naložbi (pred izvedbo in po izvedbi naložbe).

Po predložitvi vseh omenjenih dokumentov potem Eko sklad v približno mesecu dni izplača omenjeno nepovratno spodbudo.

Rok za vgradnjo največ šest mesecev

Za izvedbo naložbe je predpisan tudi rok za dokončanje naložbe. Za vgradnjo toplotne črpalke znaša šest mesecev. V primeru, da je prejemnik pri Eko skladu zaprosil in pridobil pravico do nepovratne finančne spodbude za hkratno izvajanje najmanj treh različnih ukrepov v okviru iste stanovanjske stavbe, je rok za zaključek naložbe 12 mesecev od sklenitve pogodbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude, sicer pravica do te spodbude preneha.

Za lažjo odločitev o nakupu toplotne črpalke je na spletni strani Eko sklada objavljen seznam toplotnih črpalk in njihovih proizvajalcev, za katere je mogoče prejeti nepovratno finančno spodbudo. Še prej pa se mora investitor odločiti, ali bo toplotno črpalko uporabljal samo za ogrevanje prostorov, za ogrevanje prostorov in pripravo sanitarne vode ali samo za pripravo tople sanitarne vode.

Za pripravo tople sanitarne vode najpogosteje uporabljamo toplotne črpalke zrak–voda, ki izkoriščajo toploto zraka. Primerna lokacija za postavitev toplotne črpalke je prostor, v katerem je temperatura zraka čim višja. To so lahko klet, shramba, bivalni prostori, lahko pa jo postavimo tudi na prosto. Na tak način lahko ogrevamo sanitarno vodo vse leto, predvsem učinkovita pa je uporaba v poletnih mesecih, ko lahko na tak način učinkovito hladimo tudi prostor, v katerem je postavljena.

Za shranjevanje tople vode lahko v bližino toplotne črpalke vgradimo tudi hranilnik toplote. Njegova velikost je odvisna od potreb po topli vodi, ki jih določimo na osnovi števila oseb in njihovih bivalnih navad. Za štiričlansko družino zadošča hranilnik toplote s prostornino od 200 do 300 litrov.

Za segrevanje sanitarne vode lahko uporabimo kot vir toplote tudi podtalnico, odpadno toploto, toploto zemlje in akumulirano sončno energijo. Za izkoriščanje teh virov se največkrat odločimo v povezavi s sistemom za ogrevanje prostorov. Nazivna moč toplotnih črpalk za ogrevanje prostorov je odvisna od toplotnih potreb zgradbe. Za ogrevanje enodružinskih hiš uporabljamo toplotne črpalke z nazivno toplotno močjo od 8 do 40 kW in s pogonsko močjo od 2 do 12 kW. Tudi v tem primeru lahko toplotno črpalko povežemo z zalogovnikom za shranjevanje tople vode, vendar mora biti ta precej večji kot pri shranjevanju sanitarne vode.

Prednosti in slabosti

Podobno kot drugi ogrevalni sistemi imajo tudi toplotne črpalke poleg prednosti tudi nekaj slabosti. Na splošno bi lahko zapisali, da imajo v obdobju podnebnih sprememb več prednosti kot slabosti.

Prednosti toplotnih črpalk pred klasičnimi viri ogrevanja so seveda stroški, ki jih imamo z ogrevanjem. V nekaterih pasivnih hišah, ki smo jih v preteklosti predstavili v naši prilogi, stroški za ogrevanje, hlajenje in pripravo tople vode znašajo le okoli 150 evrov na leto. To je denimo tudi do 10-krat manj kot pri povprečno potratni hiši z ogrevanjem na kurilno olje. Naložba pa se povrne v 6 do 8 letih.

Prednost toplotnih črpalk je tudi v tem, da ne potrebujejo praktično nobenega vzdrževanja. V poletnem času lahko z njimi hladimo prostore in tako naložba v klimatske naprave odpade. Ne potrebujemo kurilnice, saj je notranja enota majhna in primerna za vgradnjo v stanovanjski ali kletni prostor.

Če potrebujemo hlajenje, na primer kletnih prostorov ali shramb za ozimnico, lahko vgradimo cenovno zelo ugodno toplotno črpalko za ogrevanje sanitarne vode, ki istočasno hladi prostor, v katerem je postavljena, ali sosednji prostor.

Seveda imajo te naprave tudi nekaj slabosti, med katere zagotovo sodi glasnost kompresorja. Na srečo so sodobne toplotne črpalke vedno tišje, tako da tudi zvok ni več tako moteč. Paziti pa moramo, da zunanje enote s kompresorjem ne postavimo na primer pod okno spalnice.

Dodatna omejitev pri toplotnih črpalkah voda–voda je tudi ta, da potrebujemo vodni vir z dovolj močnim pretokom vode. Pri toplotnih črpalkah zemlja–voda pa nam težave lahko povzroča velikost parcele, kjer so položeni zemeljski kolektorji, saj mora biti ta površina vsaj dvakrat večja od velikosti ogrevanega objekta.