Bistvo dobre zaščite je že v osnovi to, da je les čim bolj prezračevan in na suhem. Da je pod streho, če pa to ni mogoče (na primer pri lesenih ograjah, masivnih lesenih mizah, lesenih klopeh, lesenih igralih in tako naprej), je smiselna konstrukcijska zaščita, posebna zaščita ali dodatna specialna obdelava lesa. Temeljno pa je, da les ni v stiku z zemljo. To pomeni: če boste leseni steber zabili v zemljo, vam bo ta po nekaj letih zgnil, pa če je smrekov ali hrastov. Če boste leseno klop čez zimo prekrili s polivinilom, da les ne bo prezračevan in se bo pod polivinilom nabirala vlaga, pa vam nobena, še tako dobra barva ne bo pomagala.
Konstrukcijska zaščita
Ko prvič ščitimo nov les, se splača potruditi. Če bomo upoštevali vse dejavnike, ki odločilno vplivajo na njegovo zaščito, bomo imeli kasneje manj dela in bo za vzdrževanje ustrezne zaščite lesa dovolj le osvežilni premaz približno vsako drugo leto. Prvi korak je nedvomno izbira kakovostnega lesa, po možnosti prvega kakovostnega razreda. Predvsem pri elementih, ki so vremenu zelo izpostavljeni, je pomembno, da zagotovimo tudi konstrukcijsko zaščito lesa. To pomeni, da poskrbimo za to, da na lesu ne zastaja voda, da ni v stiku z zemljo in da so prečni oziroma čelni rezi na lesu dodatno zaščiteni (kemično ali mehansko z npr. nadstreški).
Nato izberite ustrezen premaz oziroma kombinacijo premazov. Impregnacija bo preventivno zaščitila les pred napadom škodljivcev, lazura oziroma pokrivna barva pa ga bo dekorativno obarvala in zaščitila pred vremenskimi vplivi.
Korak višje
Proizvajalci barv, kot je na primer Belinka, priporočajo posebno skrbno pripravo lesa in prvo barvanje. Temeljno je, da se premaz čim bolj vpije v les, za kar sta seveda potrebni tudi določena gladkost in predvsem suhost lesa. Pri bolj zahtevnih impregniranjih priporočajo potapljanje lesa v premaz za več ur (ne samo kratkotrajno namakanje), kajti le tako bo s pomočjo osmoze premaz prodrl globlje v les, po zares temeljiti osušitvi pa sledijo zaščitni premazi.
Za res ekstremno obremenjene lesene dele pa strokovnjaki priporočajo globinsko impregnacijo. Ta je primerna za različne bolj obremenjene ograje, predvsem pa se največ uporablja pri zaščiti lesenega stavbnega pohištva. Bistvo sredstva za globinsko impregnacijo je, da ima visoko viskoznost in se dobro vpije v les, praviloma pa zaščitna sredstva vsebujejo tudi anorganske soli, ki se fiksirajo v les in jih po določenem času dež ne izpere.
Impregnacije izvajajo v impregnacijskih bazenih, v katere namakajo lesene dele 24 ur, potem pa jih s pomočjo črpalk izpraznijo, tako da premaz počasi odteče z dela, ki ga želimo zaščititi, in se tam tudi deloma posuši, pred montažo pa sta nujna daljše sušenje v zračnem in pred vremenskimi vplivi zaščitenem prostoru ter seveda – spet dodatna zaščita s primernimi premazi.
Impregnacija v kotlih in termična zaščita
Še višja stopnja je impregnacija lesa v kotlih pod tlakom. Les najprej v kotlih izpostavijo podtlaku, da se odprejo lesne celice. Nato se doda kemična zaščita, ki jo predstavlja vodna raztopina anorganskih snovi. S povišanjem tlaka na 8–10 atmosfer dosežejo boljše vpijanje anorganskih snovi v les. Kasneje se organske snovi v zaščitnem sredstvu v procesu fiksiranja vežejo na les, ga trajno zaščitijo in se iz lesa ne izpirajo.
Najzahtevnejšo in najbolj vrhunsko zaščito lesa predstavlja termična obdelava, ki pa jo bomo predstavili v eni naslednjih številk naše priloge. Termično obdelan les je dolgo obstojen brez dodatnih zaščitnih premazov, vendar pa pod vplivom vremena oziroma UV-žarkov potemni, na površini razpoka in lahko se začne razvoj alg. Zato ga je treba dodatno zaščititi. Z lak lazurami z rjavimi pigmenti, ki se najbolj približajo barvi termolesa. Po obdelavi je les nekoliko temnejši.
