Najprej pa nekaj zanimivosti. Pred leti so zgradili stanovanjsko naselje Trnovska vrata, ki je veljalo za nadstandardno. Sliši se lepo, dejstva pa so bila taka, da je bila v podzemnih garažah slabo izvedena izolacija in je prišlo do pravega pronicanja vode v kletne prostore. Težavo so reševali s črpanjem, ampak bistvo je, da so tam sicer pravilno načrtovali hidroizolacijo, težava pa je nastala zaradi slabe izvedbe del. Ali pa drug, mnogim bolj viden primer. Povezovalne ceste v trgovskem središču na Rudniku so se posedle in so bile do obnove praktično skoraj neprevozne. Vzrok? Slaba in nekakovostna gradnja, medtem ko z avtocesto, ki prav tako poteka po barjanskih tleh, praktično ni večjih težav.
Primeri z Barja
Poglejmo sedaj gradnjo in njeno povezavo s problematičnim terenom zaradi podtalnice. Najizrazitejše primere lahko vidimo na Barju, kjer je kar nekaj hiš, ki so se zaradi slabega temeljenja posedle na eni strani in se krepko nagnile. To je posledica slabega in nepravilnega temeljenja. Včasih je treba poslušati tudi stare mojstre, zato poglejmo, kako so včasih temeljili objekte na slabo nosilnem Ljubljanskem barju, kar nam je opisal Jernej Strle iz Črne vasi: »Lesene, večinoma jelševe kole, dolge od 4 do 7 metrov, smo zabijali v blato, kjer jih je pritisk čvrsto prijel. Tisti, ki se je odločil graditi, je obiskal vse domačije in dobil tako kole kot pomočnike. Gradnja hiš je bila včasih stvar skupnosti. Zabijanje kolov je bilo težavno delo; po sedem mož je dvigalo 140 kilogramov težkega ovna in z njim zabijalo kol, drugi so čistili teren, tretji ostrili kole, četrti jih dvigovali. Če se je kol nagnil, je en mož zavpil: 'Po moj glau!' To je pomenilo močneje udariti po njegovi strani. In ni šlo vedno gladko – včasih kol ni hotel v zemljo in takrat smo ga vrteli in skakali po prečnih gredeh, saj se kol ni smel za dolgo ustaviti, sicer ga je prijelo blato. Za hišo je bilo treba zabiti od 100 do 200 kolov, odvisno od velikosti. Za 30 uigranih mož je to pomenilo vsaj en dan dela.«
Pred gradnjo hiše moramo biti seznanjeni s terenom, na katerem bomo zgradili hišo, in o tem se lahko seznanimo iz geomehanskega poročila, ki ga izda za to pooblaščena institucija ali oseba, ki je registrirana za to dejavnost. V tem poročilu so podatki o nosilnosti temeljnih tal, o zemljini in preiskavah na mestu samem (če so izvedene) ter o višini podtalnice. Če za določen objekt niso izdelane te preiskave, so morda na razpolago podatki bližnjih objektov in lahko z njimi določimo lastnost zemljine in višino podtalnice.
Podtalnica
Pri izkopu gradbene jame lahko naletimo na visečo podtalnico, ki je lahko od 0,5 do 1 meter ali več pod površino terena, ali pa na dotok vode iz posameznih vodoprepustnih plasti iz zaledja hriba. Pri obeh se višina oziroma količina vode spreminja glede na vremenske razmere. Kadar je dno gradbene jame globlje od nivoja podtalnice, je treba izvesti zaščito gradbene jame. To lahko storite na več načinov, cilj pa je preprečitev dotekanja vode v gradbeno jamo in omogočanje del v suhem. Treba se je zavedati, da črpanje podtalnice lahko povzroči posledice na sosednjih objektih in infrastrukturi. Te nastanejo zaradi posedanja terena, odražajo pa se v razpokah na stenah objekta.
Če natančnih podatkov o višini podtalnice nimamo, lahko to izmerimo sami tako, da do globine bodočega izkopa gradbene jame z bagrom skopljemo luknjo, v katero postavimo perforirano betonsko cev fi 40–60 cm. Če je material gramozni, jo zasujemo z izkopanim materialom, če pa je zemljina glinena, jo po obodu zasujemo z gramoznim materialom, okoli pa še z izkopanim. Potem lahko opazujemo gibanje podtalnice glede na različne vremenske razmere. Vse to si beležimo. V letu dni lahko ugotovimo, kaj se dogaja z višino vode. V preteklosti, ko še ni bilo na voljo dovolj podatkov o višini podtalnice, je veljalo pravilo, da so najprej pogledali v vodnjake bližnjih hiš in se na podlagi teh podatkov nato odločili, kako bodo izvedli izolacijo kleti.
Plošča
Ko smo dobili dovolj podatkov in smo se odločili za pravilen postopek o zaščiti gradbene jame, začnemo izkop. Ko je pripravljeno za podložni beton pod temelji oziroma temeljno ploščo, je treba poklicati geomehanika, da pregleda zemljino in poda svoje mnenje o nosilnosti oziroma sanaciji terena, če ugotovi, da je to potrebno.
Dno gradbene jame na enem koncu poglobimo za približno 60 cm, tako da lahko vodo ob morebitnem nalivu prečrpavamo na površje. Paziti moramo tudi na površinske vode, ki jih je treba speljati od gradbene jame. Ob gradnji moramo biti pozorni še na nekaj. Pri visoki podtalni vodi mora biti nadgradnja objekta nad kletnimi prostori dovolj težka, da preprečimo dvig kleti zaradi vzgona. Pri gradnji pa moramo biti pozorni še na eno stvar: pri izvajanju del objekta v talni vodi se lahko zgodi, da se nam zgrajeni kletni del, ki še ni vertikalno obremenjen, dvigne in povzroči neprecenljivo škodo. To se lahko zgodi ob hudih nalivih, ko tudi črpalke ne zmorejo prečrpavati vode iz jame. Da se temu izognemo, moramo v steni objekta do konca izvajanja gradbenih del pustiti odprtino, da nam voda zalije kletne dele. Po končanih delih odprtino zapremo in izoliramo.
Sedaj pa k izvedbi izolacije proti prodoru vode v kletne prostore. Od velikosti hidrostatičnega tlaka, to je od višine vode in dimenzij posameznih prostorov v kleti, in od geometrije objekta je odvisna tudi debelina temeljne plošče. Edini in pravilni način izvedbe kletnih prostorov v talni vodi je po sistemu kesonske izvedbe ali posode, to je talne plošče in betonskih sten. Izolacija se izvede neprekinjeno na vodni strani, se pravi pod ploščo in na zunanji strani zidov. Zidove lahko sezidate tudi iz betonskih zidakov, če hidrostatični in zemeljski tlak to dovoljuje.
Klasična hidroizolacija
Sedaj še nekaj besed o tem, kako izvedemo hidroizolacijo. V principu imamo tri vrste izolacij proti talni vodi. Najprej je to običajna izolacija iz elastomernih bitumenskih varilnih trakov, izvedena v dveh slojih (določeni trakovi s primerno debelino in sestavo bitumna dovoljujejo tudi v enem sloju). Ta se položi na podložni beton, ki mora biti zglajen. Izolacijo se položi v večjem obsegu, kakor je sam tloris objekta, in sicer zato, da je horizontalno izolacijo možno spojiti z vertikalno. To podaljšanje je odvisno od števila slojev izolacije in znaša za dvoslojno izolacijo 10 + 25 cm = 35 cm. Na tem delu se izvede tudi spoj z vertikalno izolacijo. Če imamo samo enoslojno izolacijo, znaša razširitev podložnega betona samo 25 cm na vsako stran. Po polaganju izolacije jo moramo takoj zaščititi z zaščitnim betonom, da preprečimo mehanske poškodbe pri polaganju armature. Ko smo izdelali temeljno ploščo in vse konstruktivne zidove, izvedemo še vertikalno hidroizolacijo in jo na mestu razširitve spojimo z horizontalno. Pred zasipom jo zaščitimo, da je ne poškodujemo. V večini primerov za izolacijo uporabljamo ekstrudirani polistiren, ki istočasno služi še kot toplotna zaščita.
Folija HDPE
Naslednja izolacija, ki pa je pri nas novejša, saj so jo začeli uporabljati pred leti, je izolacija, ki se uporablja v glavnem pod temeljno ploščo in po robu plošče, predstavlja pa jo folija HDPE debeline 1,2 mm z imenom Preprufe in ima na eni strani nanesen specialen sloj za kontaktno spojenost s svežim betonom. Izolacijo položimo na podložni beton ali dobro uvaljani fini pesek. Armaturo polagamo neposredno na folijo. Na robovih plošče folijo zavihamo navzgor ob robnem opažu plošče. Visoka pH-vrednost svežega betona sproži reakcijo in folija se spoji s svežim betonom. Vertikalno izolacijo izvedemo s samolepilno bitumensko folijo z imenom Bituthene. Spoj ene in druge izolacije izvedemo s preklopom. Prednost te izolacije je v tem, da če pride do poškodbe izolacije, lahko voda skozi beton pronica samo na mestu poškodbe, ki se zelo enostavno sanira. Ob klasični izdelavi izolacije pa voda ob njeni poškodbi prodira med izolacijo in betonom ter išče slaba mesta v izvedbi, kjer pronica v notranjost. Ko saniramo prvo napako, se pojavi na drugem mestu nova itd.
Kompozitna membrana
Tretja vrsta izolacije, ki se je pri nas že uporabljala, pa je izolacija iz kompozitne membrane, ki se pri nas prodaja pod različnimi imeni. Gre za trak, ki ima med dvema tkaninama sloj specialne gline z imenom bentonit. Trakove polagamo pod temeljno ploščo in po obodu s preklopi. Glina ob dotiku z vodo nabrekne in ustvari neprepustni sloj.
