Kako? Spremljajte zgodbo Tjaše in Janeza, ki vam jo bomo v več nadaljevanjih predstavili v naši prilogi Moj dom, od začetnih sanj, boja z birokracijo, fizičnega garanja, prepričljivega svetovanja do veselja s smrečico na dimniku! In tudi uživanja v ugodju po vselitvi. Zadnje jima je med drugimi omogočilo podjetje Marles.

Najtežje je premagati birokracijo

Že ko je preskočila prva »ta prava« iskrica med njima, sta začela razmišljati, sanjariti pravita, o svoji hiški. Predstavljala sta si jo pravljično, na nekem hribčku, malce dvignjeno nad neko vasjo, na deželi, ne v prenatrpanih urbanih središčih. Nazadnje sta do take parcele prišla v Kompoljah, a ju je trezen razmislek prepričal, da hišo vendarle postavita ob vznožju hriba. No, od tu dalje ni šlo več le za sanje. Treba je bilo pljuniti v roke. Dobesedno, še pred tem pa preneseno. Ko sta dobila parcelo za gradnjo, je ta bila na pogled neprimerna in prav nemogoča za gradnjo. A o tem pozneje. Omenjeni metaforični »pljunek v roke« namreč najprej zadeva našo birokracijo, ko se lotimo kakršne koli gradnje.

md_281_janez_marles_1_1.jpg

Zemljišče za gradnjo hiše sta namreč morala najprej parcelirati (najbrž ni treba razlagati, kakšne so razmere v naši zemljiški knjigi!), da sta lahko vpisala svoje lastništvo določenih izmer. Da so lahko zakoličili mejnike in izrisali skice, sta minila okrogla dva meseca, vpis v zemljiško knjigo je zahteval dodatne štiri mesece. Še pred tem sta bila na trnih, ker sta čakala, ali bo sosed uveljavljal predkupno pravico. Na njuno veselje je ni. Po tem se je seveda začelo zbiranje vseh mogočih in nemogočih »papirjev«, ki so nazadnje le dovolili začetek priprav za gradnjo. Vse skupaj je trajalo eno leto! Eno celo leto zgolj za zbiranje papirjev! In kot pravita, pri tem nista bila neaktivna …

»Da se!«

Ker sta Tjaša in Janez optimista, sta bila prepričana, da bosta »premagala« tudi uzakonjeno birokracijo. Med čakanjem na uradne odločbe sta začela parcelo pripravljati za gradnjo. Zemljišče je bilo namreč pred tem preraščeno z bodikavim grmičjem in drevjem vseh vrst. Nekoč je bil to celo travnik, ker pa ni bil dalj časa vzdrževan, je postal nazadnje komaj prehoden. Tu je bil tisti prvi in pravi »pljunek« v roke. Kdor pozna fizično delo, ve, kaj to pomeni. Tjaša Janeza ob tem pohvali, da tudi tam, kjer mnogi obupajo z izgovorom: »Tu se ne da nič storiti«, Janez pravi: »Da se!« In je dokazal, da se da!

md_281_janez_marles_5_1.jpg

Kar dva meseca intenzivnega dela sta minila, da so zemljišče očistili in pripravili primeren dovoz do parcele. Pri tem sta spoznala, kakršna zemeljska dela ju še čakajo. Parcela je namreč naslonjena na hrib, zato so morali za izravnavo stojišča hiše najprej izkopati okrog 1200 kubičnih metrov zemlje, »obogatene« s skalami (ki so pozneje zdrobljene vendarle služile tudi za potrebne nasipe). Zato so še pred temelji za hišo morali postaviti oporni zid, ki je dolg 19 metrov in visok 4,5 metra. Seveda so poskrbeli tudi za ustrezno drenažo, da ne bi kdaj pozneje prišlo do neprijetnih vodnih presenečenj. Tako kot predvideva projekt, saj je moral biti ta oporni zid zgrajen, še preden so se lotili temeljev hiše.

Od poldrugega leta do dveh dni!

Preden so prišli marlesovci postavljat hišo, sta investitorja morala poskrbeti za podložno ploščo. Najprej so postavili 70 centimetrov izolacijskega temeljnega tampona, prekritega z 8 centimetrov podložnega betona. Na to pridejo hidroizolacija in 20 cm stirodurja pod celotno stavbo, ločevalna folija in nazadnje 25 cm armiranega betona in hidroizolacija. Vse našteto sestavlja podložno ploščo, na katero postavijo montažno hišo. Za to so porabili 20 m3 betona in dve toni železa. V plošči so vgrajeni tudi vsi vodi za potrebne inštalacije (voda, odtoki, elektrika, telefon …). Zanimivo je, da sta za urejanje vseh dokumentov potrebovala poldrugo leto, za konkretna pripravljalna gradbena dela podložne plošče in urejanje okolice le dva meseca. Marlesovi mojstri pa hišo postavijo pod streho v – ne boste verjeli – dveh dneh! A o tem več v prihodnjih nadaljevanjih.

md_281_janez_marles_4_1.jpg

Zakaj montažna gradnja in zakaj Marles?

In zakaj sta se odločila za montažno hišo in pri tem ravno za Marles? Janez kot kamnosek veliko dela po različnih zgradbah, ki zahtevajo različne storitve njegove stroke. Pri klasično grajenih hišah je prevečkrat naletel na »šlamparije«, se pravi na površno ali vsaj ne dovolj natančno delo. Sam pa mora paziti na vsak milimeter. Tako je spoznal, da njegovim izkušnjam najbolj ustreza montažna gradnja, ki tudi ne prenese površnosti. Montažni elementi morajo biti pač natančno načrtovani, izdelani in montirani. Preprosto, mar ne?

In zakaj Marles? Že med začetnim »sanjarjenjem« sta pregledala kar velik kup ponudb, ki je na voljo na našem trgu. Ogledala sta si tudi nekaj že zgrajenih hiš. Janez je že opremljal tudi nekaj Marlesovih in drugih hiš. Dejstva so ju nazadnje prepričala, da pokličeta Marlesovo svetovalno službo. In napotili so ju k njihovi svetovalki, ki seveda živi v Marlesovi hiši. In jima jo je predstavila v mnogih njenih podrobnostih. Pri tem ni zanemarljiv podatek, da je bila hiša postavljena pred tridesetimi leti, kar po videzu ne bi nikoli ugotovili.

md_281_janez_marles_6.jpg

»Po predstavitvi najinih razmišljanj nama je v nekaj minutah postregla z načrti različnih možnosti, ki so ponujale uresničitev najinih želja,« razlagata Tjaša in Janez takratno presenečenje, saj sta bila prepričana, da bo spet minilo kakšno leto, kot pri urejanju potrebnih dokumentov za začetek gradnje … Nekaj je bilo še dodatnih drobnarij in načrt je bil »na mizi«! Marles ima namreč vrsto tipskih modelov, ki pa se jih da vse prirediti željam kupcev. Več o tej in tudi drugih Marlesovih gradnjah boste lahko v naši prilogi še brali. Vsaka informacija je za vse investitorje prav gotovo dobrodošla pri sprejemanju pomembnih odločitev. Kajti svoje hiše ne gradimo ravno vsak dan …