V drugi polovici 70. let, v obdobju t. i. prve energetske krize, je bilo kurilno olje pred krizo tako poceni, da so se tudi največji lastniki gozdov, premožni občani in še vsi drugi ogrevali z oljem. S prvimi znaki energetske krize se je vsa razvita Evropa začela ukvarjati z razvojem varčnih ogrevalnih naprav in s proizvodnjo izolativnih materialov, predvsem pa varčnih avtomobilov. Tudi v Gorenju in takrat je ustanovitelj Gorenja, vizionarsko usmerjeni Ivan Atelšek, poklical Rudija Kronovška.
»'Poslušaj, inženir, Junkers, Stiebel Eltron, Siemens in drugi so začeli razvijati in izdelovati nekakšne naprave za črpanje toplote iz okolice in sončne kolektorje za zelo poceni ogrevanje hiše!' Ker je bil zelo ponosen na 'svojo firmo', sem takoj organiziral skupino inženirjev za razvoj tega programa, saj je težko prenašal, da ne bi sledili tovrstni industriji. 'Tudi meni boste naredili sončne kolektorje in nekakšno toplotno črpalko na mojem domu v Šmartnem ob Paki,' je godrnjal in poudaril, da ne smemo zaostajati za Junkersom, Viessmanom ali Buderusom. Po njihovem vzoru smo začeli že leta 1978 gradnjo 'energienull haus' na območju Gorenja in danes temu pravimo pasivne hiše.
Dve leti prej smo izdelali kompaktno toplotno črpalko za ogrevanje vode in toplotno črpalko zrak–voda za ogrevanje hiš. Takrat smo imeli vsako leto hišne sejme, kjer so črpalke delovale in smo jih s ponosom pokazali politikom, ki so prihajali na oglede, pa tudi evropskim poslovnim partnerjem. Niso mogli verjeti, kakšna coprnija je to, da lahko hladen okoliški zrak z majhnim deležem električne energije segreva vodo do 60 stopinj in da so stroški ogrevanja trikrat manjši. Otipavali so radiatorje in iskali skrite električne grelnike, vendar potem so se politične razmere v arabskem svetu umirile, cene nafte so padle in vse je šlo naprej po starem, z oljem in plinom, in ERA TČ je usahnila.«
Po desetletju so postali problemi bolj resni in v Evropi smo začeli obujati proizvodnjo toplotnih črpalk in solarnih sistemov, z občutno boljšimi tehnološkimi rešitvami in izkoristki. Tudi Gorenje je organiziralo manjšo proizvodnjo toplotnih črpalk in sončnih kolektorjev, vendar zaradi gospodarskih in političnih problemov je leta 1990 ta program začel počasi umirati. V nasprotju z Evropo, kjer pa je vse raslo.
Zame kot navdušenca za varčno, racionalno rabo energije to ni pomenilo konca sveta in iz Gorenja sem odšel na svoje. V tastovi mali 'šlosarski' delavnici sem začel proizvodnjo popolnoma nove, moderne generacije toplotnih črpalk in bili smo trije v delavnici na 50 kvadratnih metrih. Po letu ali dveh so bile naše črpalke že zelo iskane v Sloveniji in prodajali so jih tudi v Gorenju in Lenthermu.
Razvijali ste svojo tehnologijo in leta 2005 ste postali vodilni slovenski proizvajalec toplotnih črpalk. Kako se lahko slovensko podjetje kosa s tujimi, z uvoženimi izdelki?
V obdobju 2001–2003 smo obstoječe prostore obnovili ter dogradili novi delavnici in poslovno-pisarniške prostore, upoštevali pa smo takratne potrebe. To je pomenilo proizvodno zmogljivost letno do 1000 toplotnih črpalk za sanitarno vodo in kakšnih 300 toplotnih črpalk za ogrevanje hiš, število zaposlenih pa do 15. Novi prostori, izobražen kader in hitro povečevanje naročil so omogočili zasnovo nove generacije vseh modelov toplotnih črpalk in naše tehnične rešitve, oblikovanje in funkcionalnost so bili na ravni najboljših evropskih izdelkov.
Za nas so se začeli zanimati tujci in takrat smo se trdno povezali s še danes našim največjim partnerjem in danes našim največjim kupcem Austria Email, eno največjih evropskih tovarn grelnikov iz okolice znanega Zeltwega. Vodenje podjetja je prevzel sin Bogdan in oblikovati se je začel nov krog mladih razvojnih evropsko usmerjenih inženirjev. Zato smo seznanjeni z zadnjimi novostmi, koristno je tudi večletno sodelovanje s prof. Poredošem in dr. Remcem z ljubljanske fakultete za strojništvo, v tem času smo zgradili tudi dva razvojna laboratorija in postali član združenja EPHA (European heatpumps association).
Kakšne so možnosti na evropskem trgu za takšnega slovenskega proizvajalca?
Prodaja slovenskih toplotnih črpalk na evropskem trgu je trdo delo in s pomočjo avstrijskega partnerja nam je uspelo prodreti na trg celotne Avstrije in posredno še v Nemčijo, Francijo in Švico. Zavedati se moramo, da so to tehnično zelo razviti in zahtevni trgi z vrsto dobre domače ponudbe zvenečih imen, vsi imajo dobre izdelke, solidne cene ter razširjeno prodajno in servisno mrežo. Trenutno je naš izvoz na tem področju blizu tretjine sanitarnih toplotnih črpalk, to je 2000 kosov in do sto kosov ogrevalnih toplotnih črpalk. Za izvoz pa moramo pridobiti njihove ateste, dogovoriti se o servisu, šolati trgovce in monterje in še in še. Ne poznam slovenskega proizvajalca, ki bi prodajal toplotne črpalke na trg Zahodne Evrope.
Znani ste tudi po proizvodnji hladilnih komor, sušilnih naprav za sušenje lesa in sena, hladilnih naprav ipd.
Vsakemu podjetniku se na začetku podjetniške kariere ponujata dve možnosti, ali nadaljuje delo, ki ga je morda že opravljal, ali pa začne ponujati storitve, ki jih trg išče. V našem podjetju smo izkoristili kar obe možnosti in nadaljevali smo na področju toplotnih črpalk, istočasno pa smo zaznali potrebe vinarjev po novi tehnologiji kletarjenja oz. negi vina. Predvsem manj kemije, žvepla torej, in več hladu, to je želja vsakega vinarja. V sredini minulega desetletja smo zato razvili in začeli proizvodnjo specialnih hladilnih naprav za kontrolirano vretje in razsluz mošta, metode za stabilizacijo vina in hlajenje kletnih prostorov. Zaradi dovršene tehnologije in dobre kakovosti smo oskrbeli večino znanih pridelovalcev vin na Štajerskem, veliko pa tudi na območjih Bizeljskega, Dolenjske in Primorske.
V vašem podjetju ste odgovorni, seveda še posebno zaradi tako velikega obsega proizvodnje, in aktivno sodelujete tudi pri oblikovanju tržne politike, predvsem ko govorimo o subvencioniranju nakupov. Koliko to razumejo politika in odgovorni?
Zaradi prevladujočega položaja našega podjetja na slovenskem trgu toplotnih črpalk in dolgoletnega dobrega sodelovanja z odgovornimi vladnimi funkcionarji je naše sodelovanje z »državo« res vzorno. Termo-tehnika kot član zveze proizvajalcev toplotnih črpalk v Evropi ima namreč na voljo številne informacije in razvojne usmeritve na tem področju, tudi o subvencioniranju, zato nam radi prisluhnejo. Posebej moram omeniti nekdanjega direktorja Direktorata za energijo Janeza Kopača in direktorja Eko sklada Franca Beravsa, ki sta si močno prizadevala za to, da so toplotne črpalke ponovno subvencionirane.
Proizvajalcem je velikokrat vseeno, kaj se dogaja po tem, ko izdelek prodajo, vendar vi skrbite tudi za izobraževanje monterjev, trgovcev in ne nazadnje končnih kupcev. Kako velika je potem vaša prednost?
Proizvajalcem z manjšim obsegom proizvodnje, posebno trgovcem, je res vseeno, kaj se dogaja po tem, ko je izdelek prodan. Nam ni, saj imamo na trgu morda 25.000 ali še več tisoč izdelkov, ki jih je treba oskrbovati. To nam na srečo dobro uspeva, zato pridobivamo vedno nove in nove kupce. Za nas je popolnoma normalno, da veliko vlagamo v izobraževanje trgovcev, še posebno pa serviserjev, monterjev in navsezadnje tudi projektantov. Letno gre skozi naše tečaje od dvesto do tristo ljudi in to je naša velika prednost. Res pa je, da to zastonj učenje izkoriščajo tudi drugi, ki niso prodali še niti enega našega izdelka.
Ob izjemnih rezultatih poslovanja, ob gazelah in številnih drugih priznanjih – kako se počutijo zaposleni, pravzaprav kako odgovorni so na koncu?
S poslovanjem smo praktično že od vsega začetka izjemno zadovoljni. Ko kakšno leto dosežemo zelo dober rezultat, pravimo, da je to špica. Potem pa smo že kar prve tri mesece naslednje leto presenečeni, ker se prodaja povečuje za 30 do 40 odstotkov v primerjavi s prejšnjim letom. V letu 2010 smo po našem mnenju dosegli dober rezultat in smo rekli, da ga bo težko preseči. Vendar leto 2011 je bilo še za 35 odstotkov boljše, letošnje prvo polletje pa nam je prodaja narasla kar za 45 odstotkov glede na lani. To so prijetni občutki za vse v podjetju in potrditev, da delamo dobro in prav. Teh sadov so deležni prav vsi zaposleni z lepimi plačami ter ostalimi dodatki in nagradami. To tudi vračajo s pridnim delom in zvestobo podjetju.
