Še bolj žalostno je, da nanj ne opozarjajo dovolj strokovnjaki in službe, sanitarni inšpektorji in inženirji projektanti in nadzorniki. Zadnje meritve radona v šolah in vrtcih so morda začetek nekakšne streznitve na tem področju.
Problem odgovornosti
Ali ni nenavadno, da moramo lastniki avtomobilov skoraj vsako leto dokazovati, da je vozilo tehnično brezhibno, medtem ko lastnikom stavb tega ni treba dokazovati skoraj nikoli – le ob izgradnji in ob rekonstrukciji, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje? Torej so za bivanje uradno enako primerni objekti, zgrajeni pred kratkim, in tisti, ki so stari več desetletij (!). Če bi bili stari objekti enaki kot takrat, ko so jih zgradili, bi to še nekako šlo, vendar se na njih kar naprej dogajajo spremembe, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno, dovolj je le priglasitev del ali še manj, le plačilo določenemu ponudniku. Če bi izvajalci posameznih del bili seznanjeni z drugimi deli stavbe in bili strokovno razgledani, bi tudi to lahko bilo dobro, a žal ni tako. Vsak izvajalec naredi, za kar je bil plačan, in ga morebiten negativen vpliv izvedbe na zdravje ljudi ne zanima. Pa tudi upravniki po naročilu uporabnikov in lastnikov naredijo kakšen poseg (ki ga lahko nagradi tudi Eko sklad), ki je v nasprotju z varnostjo in zanesljivostjo objekta, tako pa se potencialne težave kopičijo druga čez drugo.
Posledice tega so v glavnem nevidne in manj direktno občutene. Zdravstvene posledice pripisujemo vsemu mogočemu, zelo težko pa zanje okrivimo neprimeren zrak, čeprav je ta dejanski povzročitelj številnih bolezni. Nekatere posledice pa so smrtonosne in o teh redno beremo v časopisih. Krivec je v vsakem primeru nestrokovno ravnanje projektantov, izvajalcev, nadzornikov ali vzdrževalcev oziroma lastnikov hiš, ki mislijo, da vedo dovolj, da lahko o vsem odločajo kar sami.
Nedavno smo zasledili poročila o katastrofalnih rezultatih meritev radona v šolah in vrtcih in pozornost se je nenadoma prenesla na radon, namesto na generalni problem in generalno pravilno rešitev. Meriti bi namreč morali še marsikaj drugega. Predvsem ko so prostori zasedeni in primanjkuje kisika, je v zraku preveč ogljikovega dioksida in drugih emisij, ki jih je težko meriti. In rešitev ni v zapiranju šol ali tesnjenju proti radonu, kar je težko kakovostno narediti, rešitev je enostavna in zapisana v predpisih, ki se jih ne držimo. Zahtevana je stalna (!) menjava vsega zraka v bivalnih prostorih – 0,3 volumna, ko so prazni, in vsaj 0,5 celotnega volumna na uro, ko so v uporabi, oziroma vsaj 20 m3 v uri na eno osebo. Tako se ne ognemo le radonu, ampak tudi vsem drugim za zdravje nevarnim primesem.
Energetske sanacije
Posebno poglavje so aktualne »energetske« sanacije, za katere je bilo več zelo vabljivih razpisov in subvencijskih shem, projekti pa so potekali tako, da so se posamezni ukrepi vrednotili s točkami. Vsakdo je želel pridobiti ustrezno število točk, saj so subvencije dobili le ukrepi z določenim naborom točk. Pri točkovanju pa je kakovostno prezračevanje, ki je obvezno po predpisih, potegnilo krajšo, ni dobilo dovolj točk, zato si upam trditi, da so vse energetske sanacije, kjer prezračevanje ni bilo izvedeno po pravilniku, narejene na škodo zdravja uporabnikov. Meritve bi pokazale, da so stavbe neprimerne za uporabo skladno z navedenimi zahtevami, da so sanitarno slabše kot pred energetsko sanacijo in da sedaj potrebujejo »sanitarno« sanacijo. Torej je pri energetskih sanacijah treba narediti tudi tisto, kar ne prinaša točk, ampak izpolnjuje osnovne zdravstvene zahteve za bivanje. Tega pa žal razpisovalci subvencij ne vedo in na to ne opozarjajo niti tehnično informirani investitorji, ki bi morali sanacije narediti kompleksno in kakovostno, ne pa da se vse ustavi pri fasadah in toplotnih črpalkah.
Ugotavljanje kakovosti zraka
Ljudje zlahka občutimo vlago, toploto in hlad, slab zrak pa zelo težko – zaznamo le smrad in zelo intenzivne ter nevarne vonjave, kot so kisline in podobno. Slabega zraka, ki ima premalo kisika in vrsto nezdravih primesi in plinov (radon), enostavno ne zaznavamo, celo nasprotno, ob povečanju denimo ogljikovega oksida ali dioksida lahko prijetno (za večno) zaspimo. Zato je kakovost zraka in povezava s številnimi zdravstvenimi težavami, ki iz tega izhajajo, pa tega ne vemo, toliko večji problem. Rezultati tovrstnih nepravilnosti so različni in velikokrat beremo o smrtnih primerih ter primerih, ko zaprejo šolo ali prepovedo uporabo poslovnih prostorov. Največkrat zaradi radona, čeprav je ta le ena od številnih nezdravih substanc, ki so posledica neustreznega prezračevanja prostorov.
Kaj torej meriti v zraku in kako regulirati prezračevanje? Meritve posameznih merljivih plinov ali substanc je postala določena moda za dokazovanje, ali problem je ali ga ni. Merilci za ogljikov dioksid, ogljikov monoksid in vlažnost ter radon so prodajne uspešnice. Jaz jih ne priporočam, ker so v stanovanjski gradnji nepotrebni, edino smiselna je uporaba senzorja za ogljikov dioksid v šolah in vrtcih, kjer je uporaba prostorov neenakomerna. Povsod drugod je vpletanje senzorjev povsem nesmiselno, saj ti ne pokažejo vseh problematičnih elementov v zraku, poleg tega pa tudi natančno vemo, kaj storiti, da bo zrak v vsakem oziru primeren in zdrav v vseh prostorih. Le držati se moramo predpisov, v katerih o tem piše vse, pa bodo senzorji povsem odveč.
Sistemi prezračevanja stavb
Naravno prezračevanje navdušuje ekološke navdušence, nad njim pa sem navdušen tudi sam, vendar le poleti, ko ni slabega vremena, ko smo doma, če imajo vsi prostori svoja okna in so ta odprta in zamrežena … Sicer naravno, samodejno prezračevanje žal ni možno. Ob zrakotesnem ovoju stavbe in prostorih brez oken tehnično ne moremo zagotoviti stalne in enakomerne izmenjave zraka, ki jo zahteva predpis in je osnova kakovostnega in učinkovitega prezračevanja. Zato je naravno prezračevanje v določenem času možno in prijetno izvajati, ni pa to razlog, da hiša ali stanovanje ne bi imela nikakršnega prisilnega in kontroliranega prezračevanja.
Žal ugotavljam, da so novogradnje pretežno brez ustreznega prezračevanja, tudi brez cenenega higrosenzibilnega prezračevanja. Pri tem je najbolj žalostno, da največji problem ni denar, saj gre za gradnje, pri katerih dodatnih 3000 ali 4000 evrov ne pomeni pomembnega povečanja stroškov. Žalostno je tudi, da potem, ko uporabniki ugotovijo napako, cevi ni več možno napeljati po popolnoma novi hiši ali stanovanju, da torej tega sistema ni možno dokupiti. Krivdo za tako porazno stanje gotovo nosijo tudi »strokovnjaki« projektanti, ki svojim strankam ne svetujejo kot bi morali in kot zahtevajo predpisi, če že kmečka pamet ne zadostuje.
Ko je objekt zgrajen in sanitarno neprimeren za bivanje, je investitor prepuščen samemu sebi, »strokovnjaki« pa stisnejo rep med noge in mu svetujejo, naj se odpirajo okna, ter gredo novim napakam naproti. Potem ljudje pokličejo nas, ki se s tem ukvarjamo, in izvedo, da so v težavah, za katere niso povsem krivi. Pojasnimo jim, da so obsojeni na higrosenzibilno prezračevanje ali pa naj strokovnjakom, ki so jim svetovali, da prezračevanja ne potrebujejo, naložijo odpiranje vseh oken vsako uro za pet minut ter stroške za energijo ali sanacijo objekta, kar pa je neznansko drago. V naših klimatskih razmerah naravnega prezračevanja ni možno urediti skladno s sanitarnimi zahtevami, še manj pa z zahtevami energetsko varčne gradnje. Če kdo meni, da je, je vabljen, da rešitev obrazloži.
Centralno prezračevanje brez rekuperacije je sestavljeno iz tako imenovanega higrosenzibilnega sistema, ki ga vgrajujemo tudi ob sanacijah novih objektov brez ustreznega prezračevanja. Okna (nova, lepa s tremi stekli in tremi tesnili) v okvirju ali krilu navrtamo z luknjami premera 9 milimetrov, da nastane zračna reža, v katero vgradimo higrosenzibilno rozeto, ki odpira in zapira zračno režo skladno s količino vlage v zraku (tam in takrat ko so prisotni ljudje je več vlage, torej se reža bolj odpre). Zrak potuje iz bivalnih prostorov do servisnih prostorov (kuhinja, kopalnica, WC, utiliti itn.), v katerih vgradimo posebne energijsko varčne in tihe ventilatorje ki zrak stalno odvajajo iz stavbe. Seveda tu ni rekuperacije, a nam za prezračevanje ni treba več skrbeti, ker poteka samodejno, v stavbi pa sta kakovosten zrak in zdrava klima. In v njej seveda ni nobene plesnobe.
Potrebna je modernizacija prezračevanja
Staro različico te ideje je moč opaziti v številnih večstanovanjskih stavbah po Sloveniji – na strehah so ventilatorji, ki stalno odvajajo zrak iz vertikal, ki imajo priključke v sanitarnih prostorih in kuhinjah v stanovanjih. Tak sistem je upošteval netesnost stavbnega pohištva in dobro deloval ter zagotavljal ustrezno sanitarno kakovost zraka v vseh stanovanjih. Sedaj bi ga morali modernizirati, saj je bila večina oken zamenjanih z novimi zrakotesnimi in tudi stari ventilatorji so energetsko potratni in glasni. Namesto da bi na okna in v odvodne odprtine stanovanj vgradili nove higrosenzibilne elemente in zamenjali skupni odvodni ventilator z novim, tihim in energetsko varčnim, se v praksi izvajajo samomorilske akcije – vgrajujejo se nova, za zrak neprepustna okna, skupni ventilatorji pa se izključijo, ker so glasni in ker trošijo električno energijo. Seveda tega upravniki ne bi smeli storiti, a kdo se bo bodel z uporabniki, naj imajo, kar želijo, samo da bo mir …
Lokalni rekuperatorji sicer obstajajo denimo za prezračevanje ene same sobe, vendar imajo neznansko veliko napak – potrebno je vrtanje lukenj v vsaki sobi, so glasni, treba jih je gledati in redno vzdrževati, toplotni izkoristek je slab, pa še dragi so. Glavni problem take rešitve pa so servisni prostori, od koder moramo stalno odvajati zrak. Le od kod bo zrak prišel in kdo ga bo odvajal? Tak sistem ne upošteva prvega pravila pravilnega prezračevanja, po katerem naj svež zrak prihaja v bivalne prostore, nadaljuje pot po hodnikih in se v celoti odvaja iz servisnih prostorov. Takega načina zato ne priporočam, saj je neučinkovit, neudoben in drag. Uporablja se ga le v posebnih primerih sanacij.
Centralni sistem prezračevanja z rekuperacijo (vračanjem toplote) je seveda najboljša rešitev v vseh ozirih, vendar pa zahteva napeljavo cevi do vsake sobe. To je pri obstoječih objektih gradbeno zahteven in neprijeten poseg (prah, umazanija, vrtanje itn.), pri novih objektih pa s tem ni težav. Sistem, ki je energetsko, sanitarno in upravljavsko neoporečen, je osnova za nizkoenergijske in pasivne hiše in bo po letu 2020 obvezen element vsake gradnje v Evropi. Tisti, ki ga že imajo, dobro vedo, za kakšno udobje gre, in ga ne bi nikdar zamenjali za kaj drugega. Kdor danes gradi hišo ali stanovanje brez prezračevalnega sistema, ki stalno in samodejno menja zrak, dela tako, kot bi kupoval avtomobil brez prezračevanja, v katerem je treba vsaki dve minuti za nekaj sekund odpreti okna.
