Ne poznam drugega tovrstnega pasivnega objekta v Sloveniji, čeprav sem pričakoval, da bodo ugodne subvencije Eko sklada (ki ne veljajo za javni sektor, kamor spada ta objekt) spodbudile več investitorjev k preprojektiranju njihovih morebiti nasedlih naložb, da bi z visoko kakovostjo, pasivnim standardom, lažje prodali stanovanja. Četudi bo kdo dokazal, da Pipanova 28 v Ljubljani ni prvi med prvimi, ima ta objekt številne druge lastnosti, po katerih bo za vedno kot prvi zapisan v zgodovino.

Investitor sprejme odločitev

Pred razmeroma davnimi šestimi leti je Stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana pod vodstvom direktorice Jožke Hegler sprejel odločitev, da bodo pri novih investicijah upoštevali sodobne rešitve: ustrezno prezračevanje, nizkoenergijsko in pasivno gradnjo. Stare investicije so namreč pokazale, da so bivalne razmere slabe (plesniva stanovanja), stroški najemnikov pa visoki, in ker gre za socialne upravičence, je bila izterjava neplačanih obveznosti za stanovanjski sklad naporno in neprijetno delo. Sklad je bil povabljen v mednarodni projekt REBECEE, v sklopu katerega je javni sektor v več evropskih mestih demonstriral kakovostno, trajnostno gradnjo. Ljubljana je prijavila sanacijo dveh stanovanjskih blokov, projekt Polje II s 183 stanovanji in projekt 23 posebnih, majhnih stanovanjskih enot za bolj nujne socialne primere na lokaciji Pipanova ulica 28 v Ljubljani, na občinskem zemljišču, na razmeroma majhni parceli. V času mednarodnega sodelovanja se je stavba projektirala in je bila povsem v vrhu podobnih projektov, ki so se vzporedno porajali v osmih drugih sodelujočih državah. Ne pozabimo, da je bila pred šestimi leti pasivna gradnja nekaj zelo novega in smelega že na področju enodružinskih hiš, kaj šele na tako razmeroma velikem projektu sicer majhnih 23 enot, večinoma so to garsonjere, velike dobrih 10 kvadratnih metrov. Ker je bilo jasno, da bodo najemniki socialno ogroženi, je bila odločitev o tem, da bodo imeli v majhnih bivalnih enotah kakovostno notranjo klimo in zanemarljive stroške obratovanja, logična. Enako so razmišljali tudi v drugih okoljih: javni sektor mora pokazati pravo pot v prihodnost; ne more delati slabih stanovanj, kjer se bodo najemniki slabo počutili in veliko plačevali, ampak obratno – dati mora zgled, kako se dela, kaj je zares zeleno javno naročanje in kakšna je pot v trajnostni razvoj, da ta ne bi ostal le pri besedah. V tistem času je bila odločitev direktorice Jožke Hegler za pasivno stavbo in fotovoltno elektrarno na strehi zelo smela, namreč takrat je bilo fotovoltnih elektrarn le za vzorec, danes gre njihova količina proti številu 2000 (!). V tem okviru je odločitev Stanovanjskega sklada MOL zgodovinska in pravilna in jo je treba postaviti za zgled in minimalni standard za druga javna naročila, k čemur nas zavezujejo tudi evropske direktive, če že lastne volje ali samozavesti nimamo dovolj.

md289_jerman_pipanova_2.jpg

Izjemni projektanti

Pri javnih naročilih je velikokrat problem izbora, ko najnižja cena za sabo potegne najnižjo kakovost. To se na srečo tu ni zgodilo. Investitor je povabil nekaj priznanih arhitektonskih birojev in od njih dobil idejne predloge. Izbral je predlog arhitektonskega biroja DANS pod vodstvom arhitekta Miha Dešmana. Idejna rešitev mi je bila takoj všeč, saj je dobro izkoristila majhen prostor z velikimi pričakovanji. Namreč 23 bivalnih enot spraviti skupaj z vso infrastrukturo na 650 kvadratnih metrov neto etažne površine ni enostavna naloga. V tej stavbi je šlo dejansko za vsak centimeter prostora, saj so bivalne enote majhne, hkrati pa morajo imeti vse. Projektanti arhitekture so se verjetno prvič poglobili v pasivno gradnjo in njene zahteve, tako da je bil objekt še tehničnoizvedbeno zahteven, detajlov in vprašanj nič koliko. Poleg posebnosti pri arhitekturi je novost tudi ogrevalni in prezračevalni sistem, vse v enem, kar je značilno za pasivne hiše. Vendar pa zrak potrebuje velike vodnike, veliko prostora, ki ga tu res ni bilo, zato smo imeli srečo, da se je projekta strojnih inštalacij lotil Bojan Mehle, ki je zaradi navedenega za razmeroma majhen objekt porabil vsaj dvakrat toliko časa, kot je predvideval. Vendar se je to obrestovalo, saj je bila izvedba zato uspešna in natančna, na koncu je bil projekt izvedenih del praktično identičen projektu za izvedbo, pripomb izvedenca na tehničnem pregledu pa ni bilo, kar se dogaja le pri skrbno in dobro načrtovanih projektih.

Pravi izvajalec

Pri zadnjih javnih naložbah, ki sem jih spremljal, je bila zgodba vedno enaka: posel je dobil najcenejši ponudnik, a že prvo minuto izvajanja je začel beležiti dodatne stroške in anekse, veliki izvajalci pa so nam sredi izvajanja stavb propadli in zapustili številne težave. Bal sem se, da bo enako tudi pri tem primeru, v katerem je izbrani ponudnik GIVO ponudil zelo ugodno ceno, pa ne le, da je »zdržal« do konca, je tudi normalno, skrbno in kakovostno izvajal dela in dodatnih del ali stroškov skoraj ni bilo. Ob takšni gradnji se zagotovo postavita vprašanji: zakaj graditi z javnim sredstvi tako drago in koliko je bilo to dražje od »klasike«? Gradnja pasivnih objektov je morda dražja od klasičnih, ki danes niso več daleč od pasivnega standarda, četudi je dražja, pa lahko tržne razmere spustijo ceno na raven običajne gradnje. Dokaz za to je prav ta primer, ko je bila vrednost del GOI praktično enaka ali pod cenami za klasično gradnjo. Vse priznanje tudi predstavnici naročnika, arhitektki Tonki Grgič, ki je spremljala in nadzirala gradnjo ter izgubila veliko časa in živcev z urbanističnim in infrastrukturnim urejanjem objekta.

md289_jerman_pipanova_5.jpg

Tehnične karakteristike

Masivna betonska gradnja, betonska temeljna plošča na ekstrudiranem polistirenu, natančna in zadostna toplotna izolacija zidov in strehe (U = 1,2 Wh/m2K), certificirana pasivna zunanja vrata in okna (0,7 Wh/m2K) ter vhodna vrata, ločeni toplotni mostovi, skrbna tehnična obdelava detajlov, na jugu nadstreški in zunanja zaščita pred soncem. Skupna prezračevalna naprava z zmogljivostjo 1500 m3/h zagotavlja stalen dotok svežega zraka, 20 m3/h na osebo. Zunanji zrak predgreje ali predohladi vodni zemeljski prenosnik toplote (800 tm plastične cevi v 8 zankah vsaj 150 cm pod površjem), potem gre zrak prek visokozmogljivega rekuperatorja (92-odstotni toplotni izkoristek po EN 308) in nadaljuje pot do bivalnih prostorov. Za zagotavljanje komfortne temperature vpiha se zrak po potrebi dogreva z električnim grelnikom na 19 stopinj Celzija. Zrak se vpihuje nad fasadno zasteklitvijo iz stropa v bivalnem prostoru, pod njim je majhen 300W električni radiator za morebitno dogrevanje, ki pa po moji presoji ne bo imel dosti dela, saj bodo imeli notranji viri v tako majhnih in tako dobro toplotno izoliranih enotah velik vpliv na dvig temperature. Zrak se odvaja nad kuhinjo in v kopalnici, v kuhinji je napa na obtočni zrak. Volumen dovedenega zraka je enak volumnu odvedenega zraka. Stavba je bila testirana na zrakotesnost in že v prvem poizkusu pri nadtlaku 50 Pa je dosegla sanjsko dober rezultat: 0,3 izmenjave na uro! Na ravni strehi objekta je 10 kW sončna elektrarna, ki bo pridobila na letni ravni toliko električne energije, kot je pričakovana poraba elektrike za prezračevanje, ogrevanje in skupno razsvetljavo. Ker pa se bo elektrika prodajala dražje od cene običajne električne energije, bo zaslužek te stavbe tolikšen, da bodo obratovalni stroški oziroma najemnina za toliko nižja. Ob malo večji strehi oziroma solarni elektrarni pa bi bilo bivanje najemnikov lahko brezplačno: socialno-okoljski perpetuum mobile. In v tem je velik pomen tega objekta, tu je gotovo prvi med prvimi in upam, da ne zadnji.

Socialno okoljski in trajnostni dosežek

Objekt je izvrsten arhitekturni, gradbeni in tehnološki dosežek. In ne le to, gre za znanilca novega pogleda javnega sektorja na problem stanovanjske oskrbe in trajnostnega razvoja: graditi dobro, okoljsko primerno in socialno sprejemljivo ob praktično neznatno višjih stroških, graditi in izbirati po merilu kakovosti in ne najnižje investicijske cene, ki v uporabnem obdobju pokaže neprijetne trenutke resnice. V teh zadnjih letih, ko se je projektiral in izvajal ta projekt, so pobudo razumele številne občine, ki so gradile pasivne otroške vrtce in šole, ideja tega projekta je bila po številnih javnih predstavitvah slišana in uslišana, strah javnih odločevalcev pred visoko kakovostjo in ekskluzivnostjo je zgubil moč. Lahko bi rekli, da so občine razumele duh časa in mednarodne okoljske zaveze, da pa je bil nacionalni s politiko kontaminiran igralec izven tega dogajanja. Namreč še vedno nimamo ustrezne nacionalne stanovanjske politike, niti nacionalnih projektov, ki bi bili znanilci druge miselnosti.