Res je, da nimamo vsak teden stoletnih vod, je pa po eni strani tudi res, da v Sloveniji gradimo, kot da bi imeli vsa zemljišča varna pred tisočletnimi vodami. Nemalokrat gradimo na popolnoma neprimernih zemljiščih, najhuje pa je, da lokalne skupnosti izdajajo dovoljenja za gradnjo na teh območjih. In če nekomu nekaj dovoliš in za to tudi zaračunaš, je povsem logično, da moraš zagotavljati najmanj 100-letno poplavno varnost, če pa je ne, bi bili graditelji verjetno upravičeni do tožb zaradi povzročene škode. Ampak ostanimo pri nekaterih napotkih, kako se ubraniti poplav in tudi kako sanirati nastalo škodo, če nam objekt poplavi voda.
Prvi ukrepi ob in po poplavi
Prvi ukrep pri naraščanju vode je izklop električne inštalacije, če do izpada ni prišlo že prej. Vsa nastala škoda naj se fotografira, tako da bo mogoče izdelati kar se da dobro in nazorno dokumentacijo za ocenjevanje škode. Potem pa začnemo umikati pohištvo in drugo notranjo opremo ter čistiti.
Pojdimo po vrsti: kleti pri starejših objektih običajno niso ustrezno izolirane ne pred vlago ne toplotno. V takšnih kleteh z manj zahtevno namembnostjo je vlaga vsakodnevni pojav in tudi poplavitev ne povzroči tako velike škode. Kleti novejših objektov pa so izolirane pred vlago, vdor vode ni predviden. Zato se v novejših kleteh za toplotno izolacijo in finalne obloge uporabljajo materiali, ki so občutljivi za vlago, česar v starejših kleteh ni. Keramika in betonski tlak sta praktično neobčutljiva za vlago in sta po osušitvi spet uporabna, problematične so predvsem lesene talne obloge in toplotne izolacije, ki so običajno nameščene pod betonskimi estrihi.
Umetno prezračevanje
Ker naravno izsuševanje poteka predolgo, je ob poplavah priporočljivo umetno izsuševanje z vpihavanjem in izsesavanjem zraka. Tlak, pod katerim imamo sloj toplotne izolacije, osušimo po naslednjem postopku. Izvrtamo vrtine premera približno 60 milimetrov v tlak do hidroizolacije. V prostoru s površino približno 20 kvadratnih metrov je potrebnih približno 4–5 vrtin, skozi katere se potem vpihuje oziroma izsesava zrak. Osuševanje etaže površine do 100 kvadratnih metrov traja od 10 do 14 dni in stane od 1500 do 2000 evrov brez davka, zato je takšno osuševanje primerno predvsem za bivalne prostore, kjer je takšen vložek sploh smotrn. Na enak način osušimo vse tlake, v katerih je toplotna izolacija.
Pri starejših kleteh vpihovanje zraka pod tlak ni izvedljivo, tako da v njih tlak sušimo posredno – z izsuševanjem zraka, sušilniki, centralno kurjavo. Z odvzemanjem vlage iz zraka posredno sušimo tudi stene in tla. Pri tem je bistveno zadostno zračenje. Zimski čas je zato, ker je absolutna zračna vlaga nižja kot poleti, primernejši za izsuševanje. Največ škode v kleteh povzroči umazana voda. Lahko je tudi pomešana s fekalno vodo, blatom, peskom ali tudi s kurilnim oljem ali drugimi primesmi, ki uidejo v vodo ob takšnih pojavih. Problematična je zlasti fekalna voda, saj lahko objekt tudi po izsušitvi dalj časa zaudarja in se tega neprijetnega vonja brez zamenjave notranjega ovoja težko znebimo. Običajno je voda, ki prodre v objekte skozi stene, bolj čista, tako da ne vsebuje dodatnih nečistoč, kot je to običajno, ko poplavljajo reke in hudourniki.
Voda najbolj poškoduje toplotno izolacijo
Pri poplavitvi objekta, kjer je voda preplavila kompletno strukturo tlakov in sten, ki so bili potopljeni, je voda prepojila tudi toplotno izolacijo, ki se nahaja pod tlaki in ni dostopna. Taka izolacija izgubi izolativne sposobnosti, velika količina vode, ki se zadržuje v njej, pa počasi in zelo dolgo izhlapeva ter lahko kot vlaga še dolgo povzroča škodo na preostalih sklopih. Najbolj problematični so v tem primeru naravni in umetni izolacijski materiali, ki močno vpijajo vlago – razne lesne vlaknenke, celulozni kosmiči, mineralna volna in podobno, pa tudi penjeni polistiren, ki se sicer najpogosteje uporablja v talnih konstrukcijah, ki mejijo na teren. Predvsem naravne izolacijske materiale je treba takoj izsušiti, ker lahko v nasprotnem primeru zaradi vlage kmalu propadejo oziroma strohnijo.
Naravno izsuševanje poteka predolgo, zato je treba uporabiti umetno. Če to zaradi pomanjkanja zmogljivosti ali slabe zasnove tal ni možno, je bolj smiselno zamenjati celoten tlak skupaj z izolacijo in estrihom. V tem primeru nadomestimo toplotno izolacijo z novo, po navadi z ekstrudiranim polistirenom, ki praktično ne vpija vode in tudi v primeru zalitja obdrži toplotnoizolacijske sposobnosti. Zaradi čimprejšnje finalizacije dela naj se kot podlaga zaključnim tlakom uporabijo sicer dražji hitrovezoči estrihi.
Strokovno svetovanje: Blaž Dolinšek, Jože Kos in Tomaž Škrlep Gradbeni inštitut ZRMK