Otroci v resnici spijo precej plitko in se pogosto zbujajo. Otroški spalni cikel traja v povprečju le okrog petdeset minut (pri odraslem traja devetdeset minut). Čeprav bi si morda želeli, da bi otrok prespal celo noč, in to v globokem snu, pa se moramo zavedati, da ima rahel spanec pri otrocih pomemben biološki in razvojni pomen. Otrokom omogoča, da se v presledkih zbujajo in starše opozarjajo na svoje potrebe, bodisi po toploti, materinemu mleku, bližini, novi plenici ali pa zato, ker imajo zamašen nos ali jih napenja ipd. Dejansko otroci večji del noči preživijo v fazi rahlega spanca (t. i. REM), ki ob intenzivnem sanjanju ugodno vpliva na razvoj njihovih možganov.
Kako naučiti otroka, da zaspi
Ena izmed najpogostejših metod, ki jo starši v dobri veri uporabljajo za uspavanje, pravi: pustite otroka, naj joče, dokler ne zaspi. Poznamo bolj ali manj stroge različice teh metod, toda cilj vseh je isti: naučiti otroka, da zaspi takrat, ko se staršem zdi, da je čas za spanje, in da prespi celo noč. Vrsta samooklicanih strokovnjakov za spanje piše, kako je treba otroka še budnega položiti v posteljico in oditi iz sobe. Ker so otroci izjemno občutljivi na ločitev od staršev, še posebno zvečer in ponoči, seveda sledijo jok in prošnje. Če starši te otrokove potrebe ne upoštevajo, se v njihovih možganih začne proizvajati stresni hormon kortizol. Taka stresna obdobja, ko starši otroku odrekajo bližino in občutek varnosti, pa dolgoročno povzročijo nepopravljivo škodo. Otrokov sistem za uravnavanje stresa postane ob taki pretirani izpostavljenosti stresu preobčutljiv, kar se v odraslosti kaže kot velika preobčutljivost za vsakdanje stresne trenutke, lahko pa vodi tudi v nagnjenost k depresiji in različnim tesnobnim stanjem, strahu pred samoto, ločitveni tesnobi, napadom panike in različnim odvisnostim.
Izjokavanje le navidezna rešitev
Metoda izjokavanja se staršem lahko zdi učinkovita, saj vsak otrok, pa naj bo še tako vztrajen, po nekaj urah omahne v globok spanec, če ne drugega že zaradi obupa in popolne izčrpanosti. Starši si to zmotno razlagajo kot zmago in starševski uspeh, češ našega smo pa naučili spati. V resnici ni tako. Metoda izjokavanja se na videz obnese, ker otrok pozneje zaspi brez joka, toda raven stresnega hormona v času uspavanja ostaja visoka. Otrok se je le sprijaznil in kratko malo predal. Kako kmalu se preda, je odvisno od njegovega temperamenta – nekateri potrebujejo deset minut, drugi deset dni, a oboji na koncu sklenejo, da se očitno ne splača, da niso vredni in da je čustva bolje potlačiti in zanikati kot pa izražati. Mnogi otroci postanejo po takšni izkušnji tudi nasploh manj odzivni, vsekakor pa je vez s starši načeta in temelji zaupanja so skrhani.
Povzeto po www.familylab.si