Da je tako tudi z mandarinami in paradižniki, ki prepotujejo na tisoče kilometrov, pa ni nujno. Etikete na embalažah zagotavljajo preudarno izbiro le, če poznamo navodila prehranskih strokovnjakov in potrošniških organizacij.
Problematičen transport
Sadje in zelenjava z oddaljenih območij so zaradi transporta pogosto slabše kakovosti. Še najpogosteje to velja za živila, ki so »v akciji«. Sadje in zelenjava morata biti že na pogled vabljiva, brez poškodb povrhnjice, raznih peg in otiskov. Takšno sadje praviloma nosi označbo I. kakovostni razred. Prav tako je smiselno, da na etiketi preverimo državo izvora. Prehranska strokovnjakinja Marjana Peterman, univ. dipl. inž. živilske tehnologije, strokovna sodelavka Zveze potrošnikov Slovenije, opozarja, da morata imeti sveže sadje in zelenjava, ki nista predpakirana, označeno poreklo, to pomeni, v kateri državi sveta oz. EU sta bila pridelana. »Označba mora biti v bližini prodajne police z izdelkom, označeno mora biti jasno, tako da ni možna zamenjava z drugim izdelkom. Če tega ni, priporočamo, da povprašate prodajalca za točno informacijo, ki mora biti pismena, lahko pa tudi prijavite prekršek Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano,« je kupcem svetovala Petermanova. Katja Mrzel, ustanoviteljica društva Zeleni ponedeljek, ki sledi svetovni iniciativi Meatless Monday in nas poziva, da z jedilnikov vsaj en dan v tednu izbrišemo meso, opaža, da pri uvoženem sadju in zelenjavi na embalaži velikokrat lahko najdemo le podatek o tem, kje je bilo pakirano, ne pa tudi o poreklu živila. »Če je pri kmetijskih pridelkih sledljivost izvoru še nekako mogoča, pa je ta pri predelanih živilih, narejenih iz številnih sestavin, popolnoma nemogoča,« je še dodala.
Ime blagovne znamke lahko zavaja
Mrzelova meni, da je najzanesljivejši, žal pa tudi najdražji nakup certificiranega ekološkega sadja in zelenjave. »V Zelenem ponedeljku, kolikor je le mogoče, izbiramo sezonske pridelke iz lokalne ponudbe. Ti so našemu zdravju, okolju in slovenskemu gospodarstvu najbolj prijazni,« je dejala pobudnica Zelenega ponedeljka. Kljub poznavanju prednosti (več zdravju koristnih snovi in izrazito manj pesticidov ter nitratov, boljši okus, neizpostavljenost genskim spremembam ali obsevanju) višja cena ni edini vzrok, zaradi katerega se ljudje ne odločajo za nakup ekoloških izdelkov. Ovira je tudi nezaupanje vanje. »Bio«, »eko«, »domače«, »sonaravno«, »ni škropljeno«, »naravno«... so oznake, ki jih srečujemo na vsakem koraku. Pred letom 2001 so bili primeri, da oglaševalci tovrstne ponudbe niso imeli certifikata pooblaščene organizacije, pogostejši, saj do takrat v Sloveniji še nismo imeli predpisa, ki bi urejal ekološko kmetijstvo. Danes pa problem nastopa pri neposredni prodaji na tržnicah, ko nekateri svoje pridelke ustno oglašujejo kot ekološke, sonaravne, domače, neškropljene in podobno, ki lahko nakazujejo na ekološko kakovost, vendar te seveda ne dosegajo, saj ni bilo izvedenega nadzora in tudi nimajo certifikata. Če kdo brez dokazil trdi, da je njegovo sadje ekološko pridelano, in mu verjamete samo na besedo, tvegate, da vas bo žejne pripeljal čez vodo. »Kadar oznaki 'bio' in 'eko' nima certifikata, je prodajalec v prekršku, saj je taka trditev nezakonita,« opozarjajo pri Zvezi potrošnikov Slovenije. Največ zavajanja je po besedah Petermanove v fantazijskih imenih blagovnih znamk, ki z vsebino izdelka nimajo povezave. »Biotop, Natura, Natureta, Zdravo življenje, Kultura Narave, Eco+, Bio, Spar Vital… Ta imena, ki nakazujejo naravno, biološko, ekološko... pridelavo in predelavo, ne zagotavljajo ekološkega statusa,« so še zapisali pri Zvezi potrošnikov Slovenije.
Zaupanja vredne oznake
Vsako ekološko živilo mora biti opremljeno s šifro organa, ki izdaja certifikate. V Sloveniji je to ena od organizacij, ki jih je pooblastilo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, akreditirala pa jih je Slovenska akreditacija. V Sloveniji pridelana in predelana ekološka živila morajo imeti poleg šifre organa, ki je izdal certifikat, tudi uradni državni znak. Na sadju in zelenjavi velja vselej iskati znak EU. Ta je obvezen na vseh živilih, ki so bila pridelana in predelana v EU, pa tudi drugje. Pri živilih iz držav, ki niso članice EU, je namreč potrebna navedba organa države članice EU, ki je izvedla nadzor pri uvozu. Kmetijski pridelki in živila so lahko poleg z uradno označbo »ekološko« opremljeni tudi z drugimi zasebnimi blagovnimi znamkami, kot na sta na primer Biodar in Demeter.
Premajhne črke, ko gre za pomembne podatke
Marsikdaj preučevanje označb na sadju in zelenjavi ter tudi preostalih prehrambnih izdelkih ne obrodi uspeha, sploh če imamo težave z vidom. Potrebovali bi povečevalno steklo, da bi lahko kaj prebrali, tarnajo mnogi. »Prehrambna industrija se uspešno izgovarja, da na embalaži ni dovolj prostora za vse zahtevane informacije, zato ni druge rešitve, kot da so črke majhne,« je iskrena Marjana Peterman, ki dodaja, da po drugi strani ni omejitev za proizvajalca takrat, ko gre za promoviranje blagovne znamke. »Velikost črk takrat ni problem, videti jih je že od daleč, na nekaj metrov, tipologija črk je jasna in sporočilna, vabijo k nakupu.« Sogovornica meni, da se večina ponudnikov trudi zadostiti zgolj minimumu, ki je predpisan, torej najmanjši še sprejemljivi velikosti črk, da so podatki berljivi. »Zahteva potrošniških organizacij je bila, da bi za tovrstne podatke uporabili enako višino črk, kot jih zahteva pravilnik o označevanju cen, ki pravi, da je cena označena čitljivo, če je velikost številk najmanj tri milimetre. Žal pa je lobi prehrambne industrije dosegel, da je z uredbo določena višina črk zgolj 1,2 milimetra,« je o problematiki berljivosti etiket in nasprotujočih si interesov še dodala Petermanova.
Majhen vrtiček...
Ob etiketah, katerih vsebine ne vidimo, je pomanjkljiva ali je ne znamo pravilno oceniti, postaja po besedah Katje Mrzel vse bolj cenjeno tisto, na kar smo nekateri že skoraj pozabili. »Vrtiček ob hiši in shramba, polna domače ozimnice, kozarčkov in steklenic z vloženo zelenjavo, domačimi marmeladami, omakami, sokovi. To je tisto, k čemur se velja vrniti,« je z idejo, ki je vodila naše babice, sklenila pobudnica Zelenih ponedeljkov.
