»Starine in umetnine so zame zrak, ki ga diham. Krasijo nam bivalni prostor, z njimi živimo, nas zadovoljujejo in razveseljujejo. Umetnina ali starina, ki nam je všeč, nas vedno znova privablja, v nekem pomenu je kot živo bitje. Mislim, da sem to navdušenje našel na deželi, kjer sem se rodil in pri ljudeh, s katerimi sem odraščal«začne najino nepozabno popotovanje v preteklost, znani slovenski restavrator Andrej Zakrajšek, ki se strasti do ročnega dela in spretnosti navzame že kot otrok. Ker v Sloveniji nekoč ni bilo pravih potreb po restavriranju odide na izobraževanje v Avstrijo, Nemčijo in Švico. Med zadnjo vojno se vrne domov, kjer ga čaka težek prodor v strokovne kroge ter priučitev tehnike pozlatarstva. Pri svojem delu uporablja tehnike restavratorstva-konservatorstva, rezbarjenja ter kiparjenja iz vseh vrst lesa in kamna, zlatenja, izdelovanja štukatur in drugih vrst okrasja.
Kako to, da vas je pot zanesla v restavratorstvo?
V tem poklicu nisem po naključju. Morda sem imel 10 let, ko me je pokojna mama vzela s seboj v cerkev. Ni mi bilo mar za ljudi, ki so bili v cerkvi niti za aktualno dogajanje, temveč sem bil z očmi in mislimi pri kipih in umetninah. Že takrat se je rodila moja ljubezen do rokodelstva in odločil sem se kaj bom v življenju počel. Spoštovanje in ljubezen do umetnosti od takrat do danes ni zamrla, temveč se le še stopnjuje in krepi.
Kaj vse lahko restavriramo?
V vsakdanjem življenju običajno restavriramo predmete, ki imajo uporabno vrednost in so nam ljubi. Ponavadi imajo tudi zgodovinsko vrednost v krogu družine, iz katere izhajamo. Lahko so to tudi predmeti, ki nam krasijo bivalni prostor ali pa celoten objekt, v katerem bivamo.
V sklopu kulturne ohranitve pa restavriramo tudi objekte večjih razsežnosti, npr. cerkev, grad, in podobno, kot tudi predmete kot so vodnjaki ali vodometi v parkih. S tem ohranjamo zgodovinske vrednosti za naslednje rodove.
Restavriranje umetnin, je to kakšna posebna veja restavriranja?
Seveda je potrebno posebno znanje za restavriranje umetnin. Vsak poseg v predmet, ki ima zgodovinsko in materialno vrednost, zahteva že v osnovi veliko mero pozornosti in natančnosti, še posebej pa poznavanje materialov in postopkov, ki so bili uporabljeni v preteklosti in tistih, ki se uporabljajo danes. V nasprotnem primeru lahko naredimo več škode kot koristi. Na žalost se tega pri nas premalo zavedamo in dajemo umetnine v oskrbo ljudem, ki niso primerno usposobljeni.
Katere stopnje restavratorstva se lahko naučimo sami?
Če govorimo o restavriranju kot o hobiju za lastne potrebe npr. za ohranitev starega pohištva iz babičine podstrehe, lahko posameznik osnovne informacije pridobi že pri kvalitetnem mizarju in/ali pa pri strokovno usposobljenih prodajalcih lakov in premazov. Tu se pa hobi tudi konča. Za zahtevnejše posege se je potrebno že strokovno usposabljati.
Kako lahko pomaga v takšnih primerih strokovnjak?
Pri starinah in umetninah ni serijskih izdelkov, tu so le unikati, ki imajo vsak svojo vrednost. Vsak izdelek zahteva drugačen pristop in svojevrsten postopek obnove. Vedno je dobrodošlo vsaj svetovanje, mnogokrat pa so, za pravilno ohranitev, potrebni posebni postopki, ki zahtevajo obilo prakse in izkušenj ter zahtevajo strokovno roko.
Kje ste se izučili za restavratorja?
V času mojega izobraževanja ni bilo prav veliko možnosti. Za rezbarja sem se izučil na Narodni univerzi v Zagrebu, vendar je bil to le začetek. Svojo pot sem nadaljeval v tujini pri mnogih strokovnjakih restavriranja, obiskoval sem tečaje in usposabljanja ter se izpopolnjeval v različnih smereh svojega poklica. Zaradi zahtev statusa, sem opravil še strokovni izpit za področje restavratorstva. Učimo pa se celo življenje. Vsak kos pohištva ali umetnina zahteva svoj pristop, tako da z vsakim postopkom restavriranja dodamo kamenček v mozaik svojega znanja.
Obstajajo v Sloveniji kakšni tečaji za tiste, ki bi se želeli naučiti veščin za lastne potrebe?
Mislim, da takšnih tečajev ni oziroma jih nisem zasledil. Sodobna tehnologija nam omogoča, da za informacijami pobrskamo po internetu in menim, da ljubitelji na ta način najdejo kar veliko koristnih podatkov. Med seboj izmenjujejo izkušnje iz prakse, to pa je včasih več vredno kot teorija. Sam sem že razmišljal, da bi vodil tečaj rezbarstva, kar bi mnogim koristilo pri ustvarjanju za svojo dušo. Žal tega nikoli nisem zares izvedel, ker se je vedno pojavil kakšen projekt, ki je zahteval delo od zore do mraka. Takrat si ne morem utrgati niti urice za klepet.
Ste tudi zbiratelj starin?
Ne, nisem. Starine, ki so mi nekaj pomenile, so ostale na naši domačiji, kjer zdaj živi moj brat z družino. V mojem domu pa je premalo prostora, da bi ga opremil tako kot bi si želel. Zato umetnine in starine raje ohranjam pri življenju in jih občudujem v cerkvah, gradovih in muzejih. Vsake toliko časa pa naredim kakšen kos uporabne ali dekorativne vrednosti, ki ga imam doma ali pa ga podarim sorodnikom ali prijateljem, ki cenijo umetnost.
Kaj je bil vaš prvi izdelek?
Težko je določiti prvi izdelek, ker so merila različna. Lahko bi izpostavil okvir za ogledalo in lipov list. Za ta dva izdelka še vedno vem kje se nahajata in vsakič znova me presenečata. Zanimivo je primerjati svoje začetke in znanje, ki ga imam sedaj. Vsekakor bi to danes naredil drugače, strokovneje in hitreje, vendar me ta izdelka popeljeta v pretekli čas in sta prav prijeten spomin.
Kaj pa najstarejši izdelek, ki ste ga restavrirali?
Takih je veliko, nekaterim je zelo težko določiti starost in izvor. Tu bi omenil enega večjih projektov, to je bila celotna obnova oltarjev v cerkvi v Dobrniču in Knežji vasi na Dolenjskem, ki izhajajo iz 18. stoletja. V Avstriji pa sem restavriral tudi umetnine iz 16. in 17. stoletja.
Se zanimanje za starine pri nas povečuje?
Zanimanje za umetnine in starine se povečuje, občuti se vračanje h koreninam. Ljudje so ugotovili, da je staro pohištvo trpežnejše, verjetno pa na to vpliva tudi občutek domačnosti in topline masivnega lesa.
Kaj pa recesija se pozna?
Seveda, gospodarska kriza je svoje lovke razpršila vsepovsod, tu se predvsem čuti razkorak med sloji. Predmete večjih vrednosti in okrasje si lahko privošči le premožnejši sloj. Tisti, ki nimajo neomejenih sredstev pa poiščejo starine uporabne vrednosti na podstrešjih in jih za lastno veselje obnovijo sami z minimalnimi stroški.
Nekoč so ljudje množično metali starine stran ali pa jih uporabili za kurjavo. Se sedaj ta trend le umirja?
Zavest o ohranitvi starin je močnejša v urbanih naseljih. Prebivalci vasi starega pohištva, orodja in drugih podedovanih predmetov še vedno ne cenijo dovolj in marsikaj konča v pečeh.
Žal pa mnogo vrednih predmetov pride v roke prekupčevalcev, ki te predmete prodajo v tujino, marsikdaj pa se na nepošten način okoristijo z njimi, tudi s ponaredki.
Je za vas restavratorstvo posel ali ljubezen do starin?
Restavriranje starin čutim kot svoje poslanstvo. Dana mi je bila nadarjenost za formo, končno obliko izdelka vidim v mislih še preden se predmeta dotaknem in to danost s pridom izkoriščam. V letih svojega izobraževanja in praktičnega dela pa sem pridobil toliko izkušenj, da se lahko lotim vsakega projekta. Spoštovanje do starin je moje vodilo in zato vsak predmet obravnavam z enako mero potrpežljivosti in natančnosti. Vsekakor je to ljubezen in upam si trditi, da se to vidi tudi na mojih izdelkih oz. na predmetih, ki jim vrnem prvotni sijaj.
