Skupaj s študenti je naša sogovornica najprej želela raziskovati zgodbe nasploh, a že po prvem dnevu na terenu so presenečeni ugotovili, koliko je v resnici zgodbic o čarovnicah. »Mi smo spraševali o zgodbah o določenih krajih, ampak na koncu se je vedno pokazalo, da so nam ljudje začeli pripovedovati zgodbice o čarovnicah. Tako nam ni preostalo drugega, kot da zagrizemo v to temo in jo bolj natančno raziščemo,« je povedala dr. Mirjam Mencej.
Izvor čarovnic
Kako daleč v preteklost segajo čarovnice, kje je njihov izvor?
» Izvori čarovništva oziroma magije, ki je v Evropi močno prepletena s čarovništvom, prav gotovo sega zelo daleč v preteklost; obstajajo magijski teksti iz leta 2000 pred našim štetjem. O izvoru čarovništva ni enotnega mnenja; nekateri trdijo, da je k nam prišlo iz Babilona prek grških učenjakov, spet drugi pravijo, da je čarovništvo, kakršno poznamo pri nas v Evropi, preplet idej o Hekati, Diani iz antične mitologije s plodnostno boginjo iz skandinavske mitologije. Margaret Murray je trdila, da gre v čarovništvu za ostanek neke plodnostne religije, ki naj bi preživela celo do zgodnje nove dobe, a ta hipoteza ne drži več. Nekateri opozarjajo na paralele med šamanizmom in čarovništvom, saj v čarovništvu najdemo marsikatero komponento šamanizma, na primer let duše, spreminjanje telesne oblike itn. Ko se je sredi 15. stoletja začel lov na čarovnice, pa je čarovništvo pridobilo neka nova verovanja. Od takrat naprej velja, da čarovnik lahko dela le v paktu s hudičem, da se čarovnice na sabatih srečujejo s hudičem, kjer z njim spolno občujejo, žrtvujejo otroke in načrtujejo, kje bodo naredile škodo.«
Na terenu ste prišli do ugotovitev, da je čarovništvo večplasten fenomen…
» Ugotovili smo, da domačini, s katerimi smo se pogovarjali, pod termin čarovnica oziroma »coprnica«, kot ji pravijo, uvrščajo tri različne tipe čarovnic, ki spadajo v najmanj dve različni plasti čarovništva. Prva je socialna plast čarovništva, ki zadeva socialne napetosti v skupnosti, zlasti med sosedi. Škodo, ki jim je bila storjena, pripisujejo zavisti, nevoščljivosti in hudobiji sosedov. Tako imamo na eni strani tako imenovano »sosedsko čarovnico«, o kateri ljudje sicer ne govorijo kot o čarovnici, temveč o zavistni sosedi. Ampak očitno je, da so jo imeli za čarovnico, saj so o njej vedno začeli govoriti, kadar smo se pogovarjali o čarovnicah. Na drugi strani pa se pojavljajo tudi osebe, za katere je večina v vasi domnevala, da so čarovnice – zato jih jaz imenujem »vaške čarovnice«. V vasi sta bili lahko tudi dve ali celo tri takšne osebe, ki so v skupnosti imele predvsem vlogo grešnega kozla.«
Tipična čarovnica
Kakšna je tipična čarovnica?
» Opisi nekaterih žensk, ki so na našem raziskovalnem območju veljale za vaške čarovnice, ustrezajo stereotipu čarovnice, ki je praktično enak povsod v Evropi. To je stara, sključena, grda ženska z velikim nosom, skuštranimi lasmi in bradavicami ter oblečena v temna dolga oblačila. Velikokrat je zanjo značilen neki poseben tip obnašanja; poudarjali so, da je »firbčna« in da vtika nos v vse, da je prepirljiva ipd. Zanjo pa je pogosto značilna tudi njena socialna pozicija: živi sama, včasih na robu vasi, skratka oseba, ki je bolj nemočna in nima podporne mreže sorodnikov ter znancev, ki bi ji pomagali v teh obtožbah. Zato so jo ljudje še toliko lažje napadali in obtoževali čarovništva. Po nekaterih razlagah naj bi grda zunanja podoba ustrezala njenemu hudobnemu in do ljudi sovražnemu značaju. Po ljudskih slovanskih verovanjih pa naj bi vsaka anomalija, tudi v človekovem zunanjem videzu, pomenila vdor »onstranskega«. Res pa je, da so bile tudi zelo lepe ženske prepoznane kot čarovnice. Skratka, skrajnosti so lahko tretirane kot nevarne. »
Katera pa je druga plast čarovništva?
» Ljudje so nam pripovedovali tudi veliko zgodbic, iz katerih je očitno, da neka čarovnica ni oseba iz mesa in krvi ali pa je zelo redko prepoznana naknadno kot neka konkretna oseba. V tem primeru so govorili o lučkah, ki so se pojavljale ponoči in po mraku ter so jih zavedle, ko so se vračali domov, jih zapeljale, da so zgrešili pot, ali pa jih celo napadle in so jim komaj uspeli zbežati. Tukaj je očitno, da ne gre za socialen vidik, temveč bolj za tenzije z nadnaravnim. Lučke so vsepovsod po Evropi predstavljale duše umrlih, iz katerih so se predvidoma razvila bajna bitja. Po drugi strani pa lahko tukaj govorimo o šamanistični komponenti čarovništva, ki govori o tem, da je čarovnik sposoben poslati svojo dušo iz telesa. »
Kaznovane čarovnice
Česa vsega so obtoževali čarovnice?
» Obtožba, ki je nastopala v medsosedskih obtožbah čarovništva, je bila ta, da naj bi sosedi zakopavali neke predmete, največkrat jajca, v polja, vinograde in hleve z namenom, da bi jim škodovali pri pridelku in domačih živalih. To so počele predvsem t. i. sosedske čarovnice, medtem ko so na vaško čarovnico letele zlasti obtožbe, da krade mleko od krav po verigi ali pa po ročaju sekire, ki jo zapiči v hlevu v kakšen tram. Obtoževali so jo tudi, da je krava izgubila mleko, potem ko jo je pogladila. V kontekst medsosedskih obtožb spada tudi hvaljenje, predvsem otrok in mladičev, saj se jim s tem početjem škoduje. Neka ženska nam je rekla, da čarovnica ne hvali zato, ker bi to res mislila, temveč zato, ker si je to želela vzeti zase. V ozadju teh obtožb je kognitivni koncept, ki je značilen za zaprte vaške skupnosti, da je vsega dobrega v omejenih količinah. In če ima nekdo tega več – je nas primer bolj bogat, bolj lep, bolj zdrav kot drugi – to pomeni, da ima zato nekdo drug tega manj. Od tod zavist tistih, ki imajo manj, do tistih, ki imajo več. Tako so bili na eni strani čarovništva obtoženi bogati, ki so »zažirali« v skupno kvoto dobrega, po drugi strani pa so čarovništva pogosto obtoženi tudi reveži, ker zavidajo tistim, ki imajo več. Zavist namreč ni bila razumljena kot neka osebna notranja emocija, kot jo razumemo danes, temveč kot neka medosebna sila, ki generira škodljive posledice. »
Kako so se ljudje zaščitili pred čarovnicami oziroma njihovimi uroki?
Obrambne metode so bile različne. Če so na primer našli kakšno jajce, so ga zažgali in s tem poskušali identificirati čarovnico. Ta bo, ker jo bo peklo, pritekla in poskušala prekiniti to početje. Takrat se z njo ne sme spregovoriti, saj v nasprotnem primeru moči ne bo izgubila. Moč lahko čarovnica izgubi tudi, kadar se ji v obraz pove, da je čarovnica. Jajca pa niso vedno sežgali, temveč so ga včasih zalučali na polje soseda, za katerega so menili, da jim je jajce podtaknil. Verjeli so tudi, da se čarovnica spremeni v krastačo in v tej obliki pride krast mleko ali škoduje na druge načine. Ker so bili prepričani, da je vsaka krastača čarovnica, so jih prebadali z vilami ali sežigali. Čarovnico so potem spoznali po tem, da je imela luknjo v predpasniku oziroma je bila opečena po obrazu. Obstajal pa je še en postopek, ki se imenuje utapljanje urokov, kjer se s pomočjo žarečega oglja, ki so ga metali v vodo, identificira čarovnico. Vodo je bilo treba nato popiti ali se z njo namazati, kar naj bi pomagalo izničiti urok. Kadar pa ni šlo za nič oprijemljivega, so se žrtve čarovnic velikokrat odločile obiskati vedeževalca – »šlogarja«, ki je veljal za nasprotnika čarovnic, da bi jim pomagal identificirati čarovnico in izničiti njeno škodovanje. Pravili so mu tudi »ta velika coprnica« oziroma »ta veliki coprnik«, kar kaže na ambivalenten odnos do njega.
Verjamete v čarovnice?
Ali se danes še verjame v čarovnice?
» Raziskave, ki so bile narejene na primer v Nemčiji, Franciji in na Poljskem pred 30, 40 leti, pričajo o tem, da vaško čarovništvo do neke mere živi naprej, čeprav vedno bolj skrito in na vedno ožjih lokacijah. Ko sem pred desetimi leti delala raziskavo, sem srečala še veliko ljudi, ki so dejansko verjeli in govorili o lastnih izkušnjah. Kako je danes, ne vem. Na drugi strani pa čarovništvo v drugačni obliki živi naprej v raznih gibanjih, kot je na primer Wicca kult. Sicer se mi pa zdi, da so danes čarovnice postale neke vrste emblem za močno, neodvisno žensko. Pojavljajo se v oglasih in filmih, kjer so postale dobre in pozitivne. Vendar tukaj ne govorimo več o klasičnem verovanjskem sistemu, kjer je temelj čarovništva škodovanje, maleficium.«
In od kod izhaja noč čarovnic?
» Praznik noč čarovnic oziroma Halloween je k nam prišel iz Amerike, sicer pa izhaja iz anglosaksonske tradicije in je prekril keltski praznik Samhain, ki zaznamuje ločnico med poletjem in zimo. Včasih so namreč leto delili le na dva letna časa, zimo, ki se je po keltskem koledarju končala 1. maja, in poletje, ki se je končalo 31. oktobra. Gre za temeljne ločnice v letu, ko so meje med tem in onim svetom zabrisane, zato je to vedno čas, ko na ta svet pridejo umrli, demoni, čarovnice in druga onstranska bitja.«
