Ogrevanje bivalnega prostora z odprtim ali zaprtim kaminom je lahko tudi izvrstno dopolnilo centralnemu ogrevanju z avtomatsko regulacijo. V prehodnih jesenskih in pomladnih mesecih, ko zunanje temperature še niso tako nizke, da bi vključili centralno peč, je lahko kamin glavni vir toplote v hiši, v času najnižjih zimskih temperatur globoko pod ničlo pa je lahko dodaten vir toplote, pa tudi rešitev ogrevanja, če centralno centralno ogrevanje zaradi tega ali onega vzroka odpove.

odprti_kamini2.jpg

Zaprti učinkovitejši od odprtih

Odprti kamini toploto v prostor oddajajo s sevanjem. Prednost takega ogrevanja je, da zrak ne kroži preveč intenzivno in s seboj ne nosi prašnih delcev, ki nastajajo pri gorenju. Zaprti kamini z vratci prostor segrevajo tako, da se zrak ob viru toplote segreje in se ob tem dviguje, na njegovo mesto pa pri tleh vstopa hladnejši zrak, ki se spet segreva in dviguje. Pri tem je treba povedati, da je vgradnja kamina z odprtim kuriščem v dnevni sobi lahko tudi estetski dodatek, a imajo tudi zaprti kamini prednost – so namreč toplotno bolj učinkoviti.

Toplotni izkoristek je odvisen od več dejavnikov, ki se pri odprtem kaminu nanašajo predvsem na obliko kurišča, a v povprečju velja, da izkoristek izgorevanja pri odprtih kaminih od 30- do 50-odstoten, pri zaprtih kaminih, pri katerih je navadno moč uravnavati dotok zraka, s tem pa tudi velikost plamena, pa kar med 70- do 80-odstoten, kar je celo bolje od sobnih lončenih peči. Za kurjenje odprtih kaminov so najprimernejša dobro posušena drva listavcev (še posebno breze, bukve ali hrasta, manj primeren je mehkejši les lipe, jelše ali topola). Premer drv naj ne presega 10 centimetrov, v dolžino pa naj merijo od 30 do 40 centimetrov. Jelka, smreka ali bor za kurjenje v odprtih kaminih niso najbolj primerni, saj njihov les vsebuje veliko smole, kar lahko ustvarja goreče delce, ki letijo po prostoru. Temu se lahko ognemo tako, da pred kurišče namestimo medeninasto ali železno pletivo, ker pa to slabo vpliva na estetski videz, je skorajda bolje, da se odločimo za zaprti kamin. V zaprtem kaminu lahko kurimo tudi s premogom ali koksom, kar pri odprtih kaminih ni dovoljeno.

Kakšen odprt kamin izbrati?

Pri odločitvi za vrsto, velikost in tip kamina je pametno upoštevati nekaj osnovnih pravil. Kamina ne vgrajujemo ali postavljamo v prostor, manjši od 20 kvadratnih metrov. Pri različnih prodajalcih lahko izbiramo med zidanimi odprtimi kamini različnih velikosti, pri čemer je pomembno paziti tudi na estetsko in dekorativno vrednost kamina, saj bo ta z vgradnjo postal osrednji predmet v prostoru. Od tega, kako je oblikovano samo kurišče kamina, je odvisen izkoristek zgorevanja. Najboljši izkoristek imajo sodobni, pogosto tudi montažni tipi kaminov z okroglim ali paraboličnim kuriščem, a se zaradi zahtevnosti njihove vgradnje številni še vedno raje odločajo za trapezasto obliko kurišča, katerega izkoristek toplotnega sevanja je prav tako zelo zadovoljiv. Najslabši je izkoristek zgorevanja pri kvadratastih in pravokotnih kuriščih. Višina kurišča naj bo usklajena z višino samega prostora, kjer bo odprti kamin stal, okvirno pa naj bo kurišče od 30 do 50 centimetrov nad tlemi, svetujejo strokovnjaki. Obenem naj ne bo niti preveč plitko, niti pregloboko. Če je preplitko, je učinek toplotnega sevanja resda boljši, a je treba paziti, da ostane dovolj prostora za kurjenje.

Razumljivo je, da morajo biti vsi deli kurišča iz nevnetljivih materialov, pri čemer se pri vgradnji najpogosteje uporabljata šamotna opeka in negorljiva malta. Tudi tla pred odprtim kuriščem naj bodo zaščitena s keramiko ali nerjavno pločevino, najbližji leseni ali drugi vnetljivi predmeti pa naj bodo vsaj meter od odprtega gorišča, saj leteča žerjavica pomeni nevarnost vžiga. Za kurišče in odstranjevanje pepela, ki se zbora v prostoru pod njim je treba redno poskrbeti. Biti mora prazno in očiščeno, saj to lahko pomembno vpliva na kakovost zgorevanja in vleka.

Napa in dimnik

Naloga kaminske nape je, da zbira pline, ki nastajajo pri zgorevanju, in jih odvaja v dimnik. Pomembno je, da je napa na notranji strani gladka in brez izboklin ali kakršnih koli drugih ovir, ki bi dimu oteževali pot v dimnik. Zgrajena je tako, da po eni strani plinom onemogoča, da bi – na primer zaradi zunanjega sunka vetra – naenkrat vdrli nazaj v notranje kurišče, po drugi strani pa mora s svojo obliko omogočiti kar najboljši vlek do dimnika. Izpopolnjeni kamini imajo v napi vgrajen tako imenovan povratni zob, ki je lahko bistveni vgradni element nape za zagotavljanje čim bolj pretočnega vleka in s tem tudi gorenja. V napi je tudi posebna loputa, ki se jo ob uporabi kamina odpre, sicer pa naj bi bila zaprta, saj v času, ko v kaminu ne kurimo, preprečuje, da bi se prostor hladil zaradi izmenjave zraka skozi dimnik.
Delovanje kamina je zelo odvisno tudi od prave izbire in dimenzij dimnika. Dimnik mora imeti takšen presek, da je zmožen odvajati vse dimne pline, ki nastanejo nad kuriščem. Če je presek premajhen, dimnik ne vleče dobro, dim pa vdira nazaj v kurišče in prostor. Dimnik za kamin mora biti zato samostojen, in ne del drugega ogrevalnega sistema. Visok naj bo vsaj 4,5 metra, lahko pa je tudi višji, odvisno tudi od njegovega preseka. Pri postavljanju dimnika je treba biti pozoren tudi na njegovo izolacijo, obliko, zatesnjenost in na to, da streho – da se ognemo tako imenovani tlačni coni – predre blizu slemena ter seže približno pol metra nad sleme. Seveda pa je tako kot druge dele kamina tudi projektiranje dimnika najbolje prepustiti izkušenemu strokovnjaku, ki naj mu določi pravilno lego, višino in postavitev.