Podjetje je ustanovil in ga vodi Mirko Požar, ki je tudi ustanovitelj in direktor podjetja SloGradnje ter ustanovitelj in predsednik Društva podizvajalcev. Društvo združuje gradbena podjetja v Sloveniji, ki so se v času recesije soočila s problemom neplačevanja s strani velikih gradbenih podjetij. Je tudi pobudnik za ustanovitev Slovenske zbornice za gradbeništvo in njen predsednik. Pogovor sva začela s temeljnim vprašanjem, ki zadeva njegovo podjetje – zunanjim senčenjem in revolucionarnimi zrcalnimi senčili. »Ko smo začeli svojo dejavnost, so na trgu prevladovale notranje žaluzije in notranje vertikalne zavese, zunanja senčila so bile le rolete. In tako smo takrat kot drugi vstopili na trg zunanjih senčil. Najprej le kot proizvajalci, a smo hkrati že razvijali nove produkte, ki jih je zahteval in iskal trg. Izdelke smo izboljševali, jim dodajali vrednost, ustvarjen dobiček pa vlagali v strojno opremo, tako da smo povečevali obseg proizvodnje in tudi del, ki jih pri proizvodnji nekega izdelka opravimo sami. In tako smo delali vse do krize. Če je ne bi bilo, bi še danes 'štancali' žaluzije za Vegrad, tako pa je, naj se sliši še tako sarkastično, kriza na srečo prišla. Seveda je bila boleča, ker je bilo veliko naših terjatev ujetih v prisilnih in stečajnih postopkih, na koncu pa se je izkazala za koristno, saj nas je prisilila v iskanje novih trgov, v razvoj novih produktov in v sklepanje strateških partnerstev.«

soltec.jpg

Rezultati senčenja

Sprva ste za preprečevanje pregrevanja prostorov stavili le na zunanja senčila?

Še pred štirimi leti je bilo tako, danes pa se pogovarjamo drugače. Ne govorimo več o zunanjem in notranjem ali medstekelnem senčenju, ampak o rezultatih senčenja – kaj je učinek, kakšen učinek je dosežen? S senčili želimo ustvariti prijetno bivalno ugodje, kar pomeni termično in vizualno udobje v prostoru. In tu sva pri bistvu naše zgodbe. Pred stotimi leti so bila okna velika meter krat meter, danes pa so velika tri krat tri metre. Objekti se odpirajo, s tem pa se povečuje vizualno udobje – odpira se pogled na okolico. A z odpiranjem objekta se poveča tudi izpostavljenost zunanjim vplivom vremena, ti pa niso statični.

Imamo dve izhodišči – temperaturo in svetlobo. V prostoru želimo imeti približno 22 stopinj Celzija. Z veliko zastekljeno površino v poletnem času te temperature ne moremo ohranjati drugače kot prisilno in zaradi močnega pregrevanja intenzivno. In tu sva pri prvem temeljnem pojmu – pasivnem hlajenju. Gre za vzpostavljanje režima, v katerem do pregrevanja notranjosti sploh ne pride.

Pregrevanje lahko preprečimo z mehansko bariero na zunanji strani, vendar pa s tem uničimo transparentnost, se pravi pogled navzven. Transparentnost je tako drugi pomemben pojem, ki pa se izraža v odstotkih vidnosti, se pravi odprtin, in odstotkih prekritosti. Zrcalne žaluzije, naša novost, dosegajo tudi več kot 90-odstotno transparentnost pogleda navzven. Zunanje klasične žaluzije na primer ob 10-odstotnem g faktorju ponujajo 93-odstotno transparentnost.

Tretji element, ki je izjemno pomemben, je svetloba. V prostoru želimo imeti 500 luksov svetlobe. Ob oblačnem dnevu ta svetloba zunaj dosega približno 10.000 luksov, ob sončnem pa 70.000 luksov. Z roletami ostanemo brez svetlobe, nekoliko boljša so zunanja senčila, revolucionarna novost pa so zrcalna senčila. Zunaj moč svetlobe niha, v notranjosti pa želimo imeti svetlobo ustrezne kakovosti, to pa pomeni, da ne sme biti direktna, ker taka povzroča bleščanje in pregrevanje. Pri notranjih žaluzijah je sončni žarek zadel oviro, svetloba se je absorbirala in prišlo je do pregrevanja. Zato notranje žaluzije in drugi sistemi notranjega senčenja nimajo skoraj nobene funkcije zaščite pred pregrevanjem. Ker se segrevajo, delujejo skoraj kot radiatorji, ki še kasneje oddajajo toploto. S senčenjem želimo rešiti tri probleme – ustvariti zaščito pred zunanjo toploto, zagotoviti transparentnost pogleda in hkrati poskrbeti za kakovostno svetlobo, ki mora segati dovolj globoko v prostor. In tukaj je osnova, ki jo lahko najbolj optimalno dosežemo z zrcalnimi žaluzijami Solterc Retro. Pri zrcalnih žaluzijah se svetloba odbije v smer, iz katere je prišla, zato se žaluzije in prostor ne pregrevajo. To je faktor g – zaščita pred pregrevanjem oziroma faktor prehodnosti toplotne energije. Osnovno izhodišče faktorja g pri navadnem oknu brez zaščite je 60 odstotkov in vprašanje senčenja je, koliko ga z njim zmanjšamo. Najboljši rezultati so pri 10 odstotkih in celo nižje.

Drugi pogoj je svetloba. V prostoru želimo doseči 500 luksov, ne želimo direktnih žarkov in želimo doseči disperzijsko svetlobo čim globlje v prostoru. Tudi to dosežemo z zrcalnimi žaluzijami. Te odbijejo svetlobne žarke v strop in osvetlijo prostor do 10 metrov v globino. In to je temeljna novost žaluzij Soltec Retro, ki so edina senčila na svetu, ki zagotavljajo osvetljenost 7 do 10 metrov v globino od okna, preprečujejo pregrevanje in ohranjajo transparentnost.

So zrcalne žaluzije vaš patent?

Ne. Imamo strateško partnerstvo z izumiteljem teh žaluzij za proizvodnjo in trženje v jugovzhodni Evropi. Proizvodnja poteka v Sloveniji, znanje pa prihaja iz Nemčije. Patentirane so bile pred petnajstimi leti.

Že prej ste prisegali na zunanja senčila, ki so učinkovito preprečevala pregrevanje prostorov. Žaluzije, roloji, alumijasta okna, senčne police, brisoleji, pregole ...
Nikoli se nismo ukvarjali z dekorativnim senčenjem, vedno smo sledili tehnični funkciji – preprečevanju pregrevanja prostorov in zagotavljanju svetlobe v prostoru.

Velik del teh funkcij ste dosegali tudi v vaših drugih sistemih?

Približno. A so pri zrcalnih žaluzijah vse funkcije boljše, transparentnost dvignemo celo na 90, možnost regulacije ostaja, z zaščito pred pregrevanjem pa faktor g spravimo pod 10 odstotkov. Ključna razlika je, da z zrcalnimi žaluzijami dosegamo oboje, hkrati pa osvetlimo prostor z dnevno svetlobo. Če je projekt dobro izdelan, od 1. marca do 1. novembra med 10. in 15. uro ne potrebujemo prižganih luči do 7 metrov daleč od okna. In to ne glede na vreme, tudi v oblačnem vremenu.

Upravljanje žaluzij

Kakšni so načini upravljanja s temi žaluzijami?

Začne se z ročnim, kar pa redko uporabljamo. Če dodamo elektromotor, imamo tri možnosti upravljanja. Prva je v bistvu ročni režim, ko s stikalom ob direktnih sončnih žarkih premaknemo žaluzijo. Druga možnost je vodenje preko računalnika, ki je povezan s senzorji. Ko v prostoru temperatura doseže 24 stopinj Celzija, računalnik žaluzijo zapre. Tretja in najboljša možnost je programiranje obračanja žaluzij glede na položaj sonca. V računalniškem modelu objekta se simulirajo prehodi sonca, glede na vpadne kote ob različnih dnevih leta in dneva pa se sprogramira samodejno obračanje žaluzij. Prednost tega je, da se žaluzije obrnejo, še preden pride do pregrevanja.

Naša prednost danes je, da se vključujemo v fazo projektirana in arhitektom pokažemo, kako lahko izračunajo oziroma simulirajo počutje v prostoru. Arhitekti brez teh programov in simulacij vidijo estetsko funkcijo nekega senčila, ne vedo pa, kakšna bo svetloba v prostoru in kakšno bo bivalno udobje. Z mehkimi metodami, se pravi z izračuni, tabelami in grafi, jim vnaprej prikažemo, kako se bo objekt obnašal, koliko energije bo porabil za vzdrževanje želene temperature in koliko bodo manjši celotni stroški.

Finančni vidik

Kako je s finančnim vidikom vgradnje takih žaluzij?
Najdražja zrcalna žaluzija je dvakrat dražja od navadne, a se naložba vanjo poplača prej kot v sedmih letih. Zato ker so prihranki približno 20 do 25 evrov na kvadratni meter steklene površine letno. To so prihranki iz naslova hlajenja in osvetljevanja prostora. Seveda pa mora biti takšna žaluzija pametno vodena. Drugi, tudi pomemben prihranek je, da se lahko ob naši vključitvi v fazo projektiranja moč vgrajenih klimatskih naprav zmanjša za 10 in celo do 30 odstotkov. Ker je zmanjšano pregrevanje prostora ... Če potegnemo črto pod dvajsetletno obdobje, ugotovimo, da so ta senčila bistveno cenejša od klasičnih.

Kako je z vgradnjo teh žaluzij v obstoječe objekte?

Zrcalne žaluzije svoje učinke ustvarjajo na notranji namestitvi, najboljše pa v medstekelnih inštalacijah, bodisi v izolacijskem steklu ali med dvojno neprezračevano fasado. Najboljše učinke dosežemo pri dvojni neprezračevani fasadi, pri kateri ni potrebno čiščenje. Pri taki fasadi dosežemo faktor U, ki je skladen s fasado in so izgube približno 1,0 W/m²K, transparentnost, se pravi prehod svetlobe, je več kot 80-odstotna, faktor pregrevanja g pa je približno 7 do 8 odstotkov. Ob avtomatskem krmiljenju imamo notranji prostor brez bleščanja, na 7 metrih v notranjosti prostora 500 luksov in na 10 še vedno 300, seveda pa imamo tudi možnost popolne zatemnitve.

Kaj pa pozimi?

Lamele se pozimi nagnejo za deset stopinj, zato se žarek, ki udari v lamelo, od nje odbije v zgornjo. S tem dosežemo odbijanje žarkov med lamelami in njihovo pregrevanje. Pri zunanji temperaturi –1 stopinje Celzija in notranji (ogrevani) temperaturi 21 stopinj Celzija, dobimo v stekleni komori 28 stopinj Celzija. Torej se prostor skozi steklo ne ohlaja, ampak se pozimi prek stekel celo ogreva. In to ne glede na zunanjo temperaturo.

Če se vrnemo k naravi, vidimo, da je tam kjer je svetloba, tudi življenje, tam, kjer svetlobe ni, pa tudi življenja ni. Prej je bil slogan našega podjetja Ravnovesje svetlobe in sence, sedaj pa ga spreminjamo v novega – Več svetlobe, več življenja.

Montaža

Nisva še govorila o namestitvi žaluzij v obstoječe objekte ...

Z žaluzijami, ki jih namestimo na notranji strani stekel, dobimo sledeče rezultate – pregrevanje, ki je prej bilo z nekimi zavesami približno 50-odstotno, sedaj pade na 15 do 20 odstotkov, prostor se osvetli do 7 metrov v globino, transparentnost pa je pri notranjih žaluzijah 70-odstotna. Tovrstnih sanacij smo naredili že veliko. Je pa še ena zanimiva možnost. Žaluzije lahko namestimo v izolacijsko steklo, če pa že imamo stekla, lahko lamele namestimo pred izolacijsko steklo in dodamo še eno šipo. Temu se reče kompozitno okno ali fasada »double screen«. Prostor med stekli je zaprt, zato se ne pojavlja prah in čiščenje ni potrebno.

Kako pa je z drugimi vašimi programi?

Večina novih izdelkov potrebuje čas za uvajanje. Najboljše rezultate trenutno dosegamo z aluminijastimi fasadami iz brisolejev (aluminijasti profili, največkrat elipsoidne oblike, fiksno ali pomično vpet na aluminijasto konstrukcijo pred stekleno fasado objekta), znanje , pridobljeno z zrcalnimi žaluzijami Soltec pa s pridom izkoriščamo tudi pri drugih projektih. Moram pa poudariti, da so zrcalne žaluzije trenutno svetovna špica in edini pravi in logični odgovor na učinkovito preprečevanje pregrevanja s hkratno transparentnostjo in osvetlitvijo prostora.

SloGradnje

Kako stoji vaše drugo podjetje SloGradnje?

SloGradnje smo ustanovili kot odziv na krizo in propad naših kupcev. V okviru tega podjetja se nas je zbralo osem do deset ljudi, ki smo z združenimi močmi razvili projekt modularno fleksibilnega vrtca Chameleon. Zahteva je bila narediti vrtec, ki ga je mogoče postaviti kamorkoli na svetu in za katerega koli investitorja. Edini možen odgovor je bil tipska arhitektura z modularnimi enotami, ki pa je veljala za tako preprosto, da se je ne izvaja.

Tako je stekel modularno fleksibilen projekt, v katerem je osnovna enota enaka, ko se zložiš več enot skupaj, pa se dobi različen objekt. Prijazen do okolja, skladen z urbanizmom prostora in s številnimi možnostmi notranje opreme. V ponudbo smo vključili celotno paketno rešitev od projektiranja do izvedbe in tudi možnost financiranja. Za ta koncept smo letos v Londonu na World Architecture News (WAN) prejeli prvo nagrado v kategoriji bodočih projektov in tri dni pozneje še v kategoriji vrtcev, prijavljenih na ta natečaj. Teh je bilo več kot 1300, mi pa smo osvojili prvo nagrado.

Ste ustanovitelj in predsednik Društva podizvajalcev in tudi pobudnik za ustanovitev Slovenske zbornice za gradbeništvo in njen predsednik. Kakšno je danes stanje na slovenskem gradbenem trgu?

Zadeve so se nekako prečistile. Gradbinci, ki smo preživeli, vemo, kakšna so pravila igre, investitorji pa se zavedajo, da ne morejo iti v projekt, če nimajo popolnoma zaprte finančne konstrukcije. Ve se tudi, da mora v skladu z zakoni, ki smo jih mi predlagali, da ne rečem izsilili, tisti, ki dela, delo dobiti plačano, pa naj bo gradbinec, podizvajalec, nadzornik, projektant ali karkoli drugega. Kdor dela, mora biti plačan! Pri javnih naročilih se to skoraj dosledno upošteva.

Posla je manj, ampak glede na to preživelim ne kaže tako slabo. Naše podjetje bo letos imelo kar za 60 odstotkov večjo realizacijo. Je pa treba v splošnem gradbenem sektorju urediti dvoje, odprta sta dva projekta. Prvi obsega stvari, ki bi morale biti sanirane, pa še niso. Država ali ministrstva v preteklosti niso izvajala direktnih plačil, in to kljub temu, da so bila zakonsko obvezna najmanj od leta 2007. Vendar tega ne priznajo. To je problem, ki zadeva Dars, projekt Opere, Mabro, Stožice ... Teh nesaniranih projektov je veliko in tukaj država tišči glavo v pesek. Postopki pred sodišči tečejo, veliko podjetij pa je zaradi teh projektov že propadlo.

Drugi projekt je zanimiv problem. V Sloveniji še vedno gradimo nekoliko po domače. Kaj to pomeni? V gradbeništvu imamo pri obračunih tri spremenljivke – prva so količine, ki so inženirsko določene in postanejo konstanta, druga so cene dela, ki jih definira trg, tretja pa predmet dela, naročila. Investitor na primer naroči žaluzijo. Dobro, ampak zunanja žaluzija stane od 50 do 150 evrov. Katero naroča? In to je predmet gradnje, ki ni točno definiran. Avstrijci in Nemci so že pred leti pripravili projekt standardizacije popisov, kar pomeni, da zunanja žaluzija ni kar nekaj, ampak je žaluzija s točno določenim popisom in identifikacijo. Točno to in nič drugega.

Ker v slovenski gradnji predmet gradnje ni definiran, prihaja do težav, definiran pa ni zato, ker veliki igralci tega niso želeli definirati. Najprej so želeli najcenejše ponudbe brez točno definiranega predmeta gradnje, potem pa so lepili anekse, ki so dosegali tudi dvakratno vrednost pogodbe. Leta 2011 je na primer država med vsemi podpisanimi pogodbami na ključ imela anekse pri kar 26 odstotkih pogodb. Kljub podpisu cene na ključ. In kaj to pomeni? Da država meče denar skozi okno. Rešitev tega problema je v interesu celotne gradbene panoge. Na ta način bomo dobili urejeno gradbeništvo in urejeno stanje za čas, ko bodo spet stekli projekti. Nič namreč ne pomeni, če nekdo naredi za 100 milijonov evrov realizacije, ko pa zaradi nejasnega predmeta gradnje, ki ni bil dovolj dobro definiran, namesto 10 milijonov dobička naredi 10 milijonov izgube. Ključno je, da mora to biti urejeno, saj je tedaj tudi režim najnižje cene mogoče bolj pošteno doseči. In ko je definiran predmet gradnje, se ga ne more spreminjati. Tako arhitekt natančno ve, koliko nekaj stane, vedo gradbinec in investitor in nadzornik. Točno se ve, kaj je naročeno, kaj je vgrajeno, kaj je plačano in kaj bo uporabljano.

Če potegneva črto. Če vam bo vse to uspelo, ste optimistični glede slovenskega gradbeništva?

Absolutno. Jaz ne postavljam vprašajev, ali bo ali ne bo. Vem, da smo na pravi poti, vprašanje pa je, kdaj bomo to dosegli. Prej kot se bo začelo, boljše bo.