Ritem zamenjave
Običajno je človek izpostavljen približno enakemu ritmu zamenjave med dnevno in nočno svetlobo. Za biološko uro je ta zamenjava svetlobe signal, po katerem se ravna in telo tudi pripravi na prihajajočo spremembo. Denimo, zniža telesno temperaturo, prav tako krvni tlak, tudi umske sposobnosti upadejo, poveča se počutje utrujenosti. Tako se telo pripravi na spanec. Pred zoro se metabolizem prilagodi prihajajočemu povečanju aktivnosti, razlaga profesor Russell Foster, znanstvenik oxfordske univerze, kjer se je specializiral za nevrologijo.
Znanstvenikom je uspelo dognati, da ta 24-urni ritem določajo nevroni v hipotalamusu. Okoli 50.000 so jih prepoznali. Ugotovili so tudi, da v primeru poškodbe, denimo zaradi možganskega tumorja, telo izgubi ritem. Psihologija, kot rečejo, se razporedi po vsem dnevu, običajno brez posebnega vzorca.
Menda za ritem skrbi od 14 do 20 genov. In razlike v njih domnevno določajo razliko med ljudmi, ki so bolj nočne ptice, in onimi, ki imajo veliko raje dan.
Novejša dognanja potrjujejo, da imajo izolirane celice skorajda vseh organov časovne gene, če jim tako rečemo. Ti pa nadzorujejo osrednji mehanizem v hipotalamusu.
Poleg tega so dognali, da molekularna ura nima točno 24-urnega ritma, pač pa je ta nekoliko daljši. To pomeni, da v primeru drugačnega ritma in odsotnosti dnevne svetlobe oziroma svetlobne spodbude telesna ura izgubi korak z dnevnim ritmom, kot ga določa sonce. To pomeni, da bi ob odsotnosti drugih signalov iz dneva v dan spali malo več, je pojasnil dr. Foster. Biološka ura izgubi korak s časom, kot ga določa sonce.
To je predstavljalo nov izziv za znanstvenike, ker jih je zanimalo, kako lahko svetloba določa ritem. Ugotovili so, da ima človeško oko dodaten sistem za prepoznavanje svetlobe. Približno odstotek optičnih živcev je občutljivih neposredno za svetlobo. Celice tako silijo molekularno uro, da ohrani 24-urni ritem.
Tudi pri slepih ljudeh celice v očesu še vedno opravljajo to funkcijo. Vidna slepota ne pomeni tudi »časovne« slepote. Tako po svetu slepim že svetujejo, naj poskrbijo za dovolj dolgo izpostavljenost svetlobi, ker s tem ohranjajo usklajenost telesnega ritma.
Izgubljeni stik
Če notranja ura izgubi stik, to ne prinaša zgolj občutka zaspanosti ob nepravem času, pač pa tudi težave z metabolizmom, zmanjšano odpornost telesa, večji stres in težave pri sprejemanju informacij v možganih. Znanstveniki že več let opažajo, da imajo delavci, ki delajo v dnevno-nočnih izmenah, pogostejše težave s sladkorno boleznijo, s srcem, rakom in duševnimi težavami. Pogosteje se jim dogajajo neprijetne nesreče in podobno.
Zanimivo je, da so z biološko uro oziroma ritmom povezali tudi shizofrenijo, bipolarno motnjo in depresijo.
»Napredek na področju razumevanja delovanja možganskih mehanizmov glede regulacije časa in dnevnega ritma ter vse večje zavedanje o povezanosti širokega spektra zdravstvenih težav s tem mehanizmom predstavljata neverjetno priložnost, da izdelamo nove terapije ter izboljšamo zdravje in kakovost življenja milijonom, ki imajo takšne ali drugačne zdravstvene težave,« je nedavno na svojem blogu zapisal Russell Foster.
