Toča

Na prvi pogled so proti toči najbolj odporne kovinske kritine, kar pa ni vedno povsem točno. Debela toča namreč poškoduje njihov zgornji sloj, tako da je treba po toči pregledati streho in sanirati morebitne udrtine. Povsem mirni ste lahko tudi pri strehi, ki je prekrita z opečnimi ali betonskimi strešniki, a le pod pogojem, da ne gre za staro streho. Mirni zato, ker je saniranje morebitnih počenih strešnikov preprosto. Jih pač zamenjate, kar naj opravi krovec, če pa se boste tega dela lotili sami, vam zaradi dela na višini priporočamo posebno previdnost.

Najslabše jo ob toči odnesejo starejše kritine, pa naj bodo opečnate ali betonske, kako se pod debelo točo obnese stara salonitna kritina, pa raje ne govorimo. To je kritina, ki tudi zaradi dotrajanosti ne zdrži niti srednje debeline. Starost kritine je namreč zelo pomembna za vse kritine, razen kovinske. Z leti uporabe (štirideset let in več, pa tudi manj za strešnike, narejene po stari tehnologiji in iz manj kakovostnega materiala) kritine izgubijo prožnost in trdnost ter postanejo krhke in zato bolj občutljive za točo.

Veter

Nevihte lahko spremlja močan veter, ki je v preteklosti že razkrival strehe. Temeljni problem občutljivosti streh za veter se skriva v slabi izvedbi, deloma pa tudi v podcenjevanju vetra in nepritrjevanju strešnikov s posebnimi vetrnimi sponkami. Krovci na Primorskem in v Jeseniški dolini, kjer imajo najmočnejši veter, redno uporabljajo in zaradi tega nimajo tovrstnih težav. Zadnja leta jih vse več uporabljajo tudi krovci po drugih delih Slovenije, v kar jih vse bolj sili veter.

Najbolj so za veter občutljivi in tudi obremenjeni robni in vogalni deli strehe. Širina robnih in vogalnih območij pomeni eno osmino ožje strani objekta, za robno ploskev pa upoštevamo meter in več širine kritine, pri večjih objektih pa širino robne ploskve omejimo na približno dva metra.
Omenili smo tudi preboje, ki tudi sodijo v robna področja. Za preboj skozi ostrešje veljajo prekinitve strešne ploskve, ki so na najmanj na enem mestu dvignjene več kot 0,35 metra nad površino strehe in so, merjeno horizontalno, širše od 0,5 metra. Pritrjevalno območje za kritino v tem primeru dosega najmanj meter do dva.

Slemenjaki in vogalniki

Pritrjevanje slemenjakov je že skoraj samoumevno, čeprav se še vedno najdejo krovci, ki so prepričani, da za trdnost namestitve zadošča lastna teža slemenjaka. Vijačenje strešnikov v ostrešje je slabše, saj je ob tem treba vrtati strešnike in lahko pride do njihovo poškodbe, še zlasti pa odsvetujemo pribijanje. Les ostrešja se sčasoma osuši in tedaj se vse skupaj zrahlja, tako da strešniki v vetru dobesedno šklepetajo, sčasoma pa se žebelj lahko izpuli. Spone so zato edina smiselna rešitev.

Pomembni so tudi vogalniki. Obroba strehe je lahko iz pločevine. Pri betonskih kritinah se vogalniki uporabljajo že vrsto let, nekoliko manj, čeprav vse več, pa tudi pri opečnih zareznikih. Na prvi pogled so res dragi, vendar vam jih zelo toplo priporočamo. Njihova končna cena v primerjavi s pločevinasto (ki je navadno z žeblji pribita v deske, te pa se prej ali slej razsušijo in žeblji lahko izpadejo) ob upoštevanju bistveno višje kakovosti ne odstopa veliko.

Fiksiranje ostrešja

Drugi problem je izvedba celotne strehe – od omenjenih sponk za pritrjevanje betonskih ali opečnih strešnikov do temeljitega pritrjevanja kovinskih kritin s sidranjem celotnega ostrešja v nosilne stene. K izdelavi streh in ostrešij se je v preteklosti pogosto pristopalo bolj po domače. Če bi podrobno pogledali nekatere strehe, ki jih je veter najbolj prizadel, bi skoraj gotovo odkrili napako tesarja oziroma krovca. Lahke strehe, pokrite s pločevinastimi kritinami, je treba zelo dobro in temeljito pritrditi na dovolj močne letve, te pa potem na ostrešje, ki ga je treba sidrati v stene in poskrbeti za res dobro zaprto ostrešje tudi od spodaj. Ostrešje je treba sidrati v stene ne glede na kritino. Ob močnem vetru so zelo izpostavljeni tudi veliki nadstreški, pri prezračevanih podstrešjih in klasično pokritih strehah (brez desk) pa moramo biti pozorni tudi na velike odprte okenske odprtine. Veter namreč lahko zaide pod streho in dvigne celo vrsto strešnikov.

Nadstreški

Veliki nadstreški fasado varujejo pred padavinami, težave pa nastanejo, če pod njih pride močnejši veter. Nadstrešek tedaj deluje kot jadro, v katerega se veter upre. Ne sicer povsod, a tudi tu je pomembno odvajanje vetra, zato morajo arhitektni pri načrtovanju objektov upoštevati tudi take posebnosti posamezne mikrolokacije. (hh)