Trstika
Slamnata kritina je bila v preteklosti temeljni gradbeni material, danes pa jo največkrat uporabljajo za prekrivanje spomeniško pomembnih starih objektov in drugih etnološko zanimivih zgradb. Ponekod na Madžarskem in tudi v Prekmurju so za kritino uporabljali tudi trstiko, čeprav je bila bolj priljubljena za krepitev ometov. Slama se zadnja leta ponovno vse pogosteje uporablja, tudi kot izolacijski material. Trstiko se na streho lahko položi podobno kot slamo, kar pomeni, da se škrope (povezano slamo) razgrne, potem zgladi (»pegla«), namesto leskovih šib za stiskanje strehe (povezovanje) pa uporabljajo žico. S tem dosežejo bolj stisnjeno in kompaktno streho. Letve pod kritino je treba razporediti na polmetrsko razdaljo.
Slamnata streha
Podobno se naredi tudi slamnata streha, razlika je le v tem, da je treba žito posejati pravočasno in potem je treba tudi žetev opraviti drugače, tako da dobimo daljšo slamo, ki jo povežejo v škupe in jih potem polagajo na streho. Eden bolj znanih slovenskih mojstrov je Franc Barbič iz Podbočja.
Zanimiva je tudi umetna slama. Ta je vsaj od daleč podobna pravi slami, morda je le nekoliko bolj »skuštrana«. Sloj slame ni tako debel, kot je pri tradicionalni slamnati kritini. Umetna slama je z umetno smolo pritrjena na valovito podlago, ta pa se polaga podobno kot strešna kritina tegola, od spodaj navzgor na lesene deske.
Skodle
Potem so tu še skodle, edini slovenski mojster pa je Bojan Koželj iz Stahovice, ki izdeluje smrekove in macesnove skodle. Tukaj je zelo pomembna izbira lesa oziroma že dreves v gozdu, ki jih posekajo pozimi, potem pa narežejo hlode na potrebne dolžine skodel. Potem hlod razkoljejo na krhlje, odstranijo sredico in koljejo skodle, ki morajo biti debele 18 mm. To je vsekakor zamudno in natančno delo. Skodle se določen čas sušijo, potem pa jih pritrdijo na streho. Skodle so po celotni strehi položene v treh slojih, tako da je kritina skupno debela skoraj deset centimetrov. V ostrešje oziroma letve so zabite z žeblji, ki so praktično drug ob drugem.
